Izbrisani - Informacije in dokumenti

Pomoč izbrisanim prebivalcem pri urejanju njihovega statusa in osveščanju javnosti o izbrisu in stanju poprave krivic.

Menu

Odprta vprašanja

Na področju poprave krivic izbrisanim je kljub sprejetju novele Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji iz leta 2010 še vedno odprto veliko vprašanj, iz katerih izhaja, da sprejeti zakonski ukrepi niso zadostni za popravo krivic izbrisanim.

Na odprta vprašanja so nevladne organizacije oblasti (poslance, predsednike vseh vej oblasti in predsednika Ustavnega sodišča) opozorile tudi ob 20. obletnici izbrisa. Glej spremni dopis in Pregled ukrepov in stanja 2009-2012.

Dejstvo je, da si je status v Sloveniji doslej uspela urediti komaj polovica izbrisanih (glej tudi statistike). Razlogi za to so naslednji:

1. Problem nezadostne pravne ureditve na področju urejanja statusov

Po noveli Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji iz leta 2010 so bile nekaterim izbrisanim omogočene nekatere dodatne možnosti za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Vendar pa so te možnosti izjemno ozke, postopek pa zelo težaven in dolgotrajen, zato tega zakonskega ukrepa ni mogoče šteti za zadostnega.

Zakon namreč še vedno zahteva, da izbrisani:

  • vložijo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje
  • plačajo upravno takso (92 EUR)
  • izpolnijo zakonsko predpisane pogoje
  • predložijo vse dokaze za njihovo izpolnjevanje
  • uredijo prevod listin
  • se fizično udeležijo zaslišanj ter
  • izvedejo vrsto drugih upravnih dejanj

Navedena upravna dejanja so za izbrisane pravno zahtevna in pomenijo visoke stroške, ki si jih mnogi težko privoščijo, še zlasti, če za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje prosijo iz tujine. Zakon je za mnoge izbrisane nerazumljiv in v primeru, da postopek vodijo brez pravnega svetovalca ali pooblaščenca, so izpostavljeni večjemu tveganju za zavrnitev vloge za stalno prebivanje.

Tudi če izbrisani izpolnijo vse zahteve pristojnega organa, še ni zagotovila, da jim bo nezakonito odvzeti pravni status tudi povrnjen, saj mnogi še vedno ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Problem je največkrat v tem, da toliko let po izbrisu več ne morejo za nazaj spreminjati svojih življenjskih okoliščin, da bi tem pogojem zadostili. Do tega prihaja kljub temu, da so zakonski pogoji zastavljeni široko, saj ti še vedno ne pokrivajo vseh dejanskih situacij izbrisanih. Problem je, da zakon sploh vzpostavlja kakršnekoli pogoje, saj bi bilo statuse treba vračati brezpogojno.

Iz zakona je razvidno, da oblasti odgovornost za pridobitev statusa še vedno v celoti prenašajo na izbrisane.

2. Problem obveznosti dokazovanja, da se je oseba poskušala vrniti

Eden od pogojev, ki ga morajo izpolnjevati izbrisani, ki so odsotni iz Slovenije, je, da morajo dokazati, da so se poskušali vrniti. To dokazovanje je omejeno na obdobje od pet do deset let po začetku odsotnosti.

Zakaj se je ta pogoj znašel v zakonu, kakšen je njegov namen in zakaj na primer ne zadostuje, da se je oseba poskušala vrniti takoj ali pa po preteku deset let odsotnosti, ni znano. V predlogu zakona, ki so ga nevladne organizacije pridobile v komentar, tega pogoja ni bilo, pač pa je bil dodan kasneje v zakonodajnem postopku. Ta pogoj izbrisanim povzroča hude težave, saj dokazov, da si se poskušal vrniti, po navadi nimaš.

3. Problem maksimalne dovoljene odsotnosti

Nadaljnji problem je nejasna dikcija zakona, po kateri je mogoče sklepati, da za status sploh ne morejo zaprositi tisti izbrisani, ki so bili odsotni več kot deset let.

To pravilo v zakonu je nesmiselno, saj ni jasno, zakaj bi zakonodajalec 18 let po izbrisu sprejel zakon, s katerim bi omogočil ureditev statusa tudi tistim izbrisanim, ki so iz Slovenije odsotni od izbrisa dalje, nato pa bi maksimalno odsotnost omejil na deset let. Razlog, zakaj se je takšna določba znašla v zakonu, ni znan, saj takega člena v predlogu zakona, ki so ga v komentar dobile nevladne organizacije, ni bilo. Dodan je bil kasneje v zakonodajnem postopku. Za podrobno analizo tega problema glej dokument Pregled ukrepov in stanja 2009-2012.

4. Odsotnost nadaljnjih ukrepov za popravo krivic izbrisanih

Zakonodajalec je sicer omogočil nekaj dodatnih možnosti nekaterim izbrisanim za ureditev statusa, vendar pa ob tem ni predvidel nikakršnih dodatnih ukrepov za integracijo izbrisanih v slovensko skupnost in za rehabilitacijo izbrisanih, ki so zaradi izbrisa utrpeli zdravstvene ali duševne posledice.

Integracijski ukrepi, ki bi bili potrebni, so podpora in pomoč pri vključevanju v družbo, ureditev zdravstvenega zavarovanja, vključitev v program aktivne politike zaposlovanja, zagotovitev štipendij za osebe, ki so bile izbrisane kot otroci in za otroke izbrisanih in podobno.

5. Problem združevanja družine

Izbrisani, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, se v Slovenijo ne bodo mogli vrniti, če dovoljenja za prebivanje ne bodo dobili tudi njihovi družinski člani. Gre zlasti za izbrisane, ki so si družine ustvarili po izbrisu in katerih družinski člani ne sodijo med izbrisane.

V trenutni situaciji za te družinske člane izbrisanih veljajo enaki pogoji za združevanje z družino kot za druge tujce po Zakonu o tujcih. Izkazati je treba zadostna sredstva za preživljanje, zdravstveno zavarovanje in veljavni potni list. Ti pogoji so za družinske člane izbrisanih neprimerni, saj ne upoštevajo njihove specifične situacije. Na primer, če so družinski člani apatridi, ne morejo izpolniti pogoja veljavnega potnega lista.

Če je pridobitev dovoljenja za prebivanje omogočena samo izbrisani osebi, njegovim ali njenim družinskim članom pa ne oziroma so za to postavljeni pogoji, ki jih izbrisana oseba ne more izpolniti, obstaja tveganje za kršenje 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki opredeljuje pravico varstva zasebnega in družinskega življenja.

6. Problem nastanitve

Kje naj izbrisana oseba živi, ko si v Sloveniji uredi svoj pravni status?

Izbrisani po osamosvojitvi niso mogli odkupiti stanovanj, v katerih so živeli na osnovi stanovanjske pravice. Prav tako niso mogli kandidirati za neprofitna najemna stanovanja, saj so ta rezervirana zgolj za državljane. Zaradi izbrisa so nekateri ostali brez strehe nad glavo. Z odvzemom statusa so namreč izgubili vsakršno možnost zakonitega dostopa do nastanitve.

Zato je nujna takojšnja sprememba Stanovanjskega zakona na način, da bo dostop do neprofitnega najema stanovanj omogočen tudi osebam z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Za nujne primere, ko na razpis za neprofitni najem ni mogoče čakati, bi morale oblasti poiskati notranje kapacitete praznih stanovanj in jih ponuditi v začasno uporabo izbrisanim in njihovim družinam do trajnejše ureditve situacije na tem področju.

Poleg tega pa do danes ostaja nerazjasnjeno vprašanje statusa oziroma veljavnosti najemnih pogodb, ki so jih z lastniki stanovanj sklenili izbrisani, ki so kasneje Slovenijo zaradi posledic izgube statusa zapustili ali so bili izgnani, najemne pogodbe pa v večini primerov niso bile odpovedane.

7. Oblasti se za izbris še vedno niso uradno opravičile

Odprto ostaja tudi vprašanje uradnega opravičila Republike Slovenije za povzročeno kršitev.

Opravičilo, ki sta ga izrekla ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in predsednik Državnega zbora Pavel Gantar, je izjemnega pomena. Vendar je bilo opravičilo izrečeno ustno in ni zapisano v nobenem uradnem dokumentu, kar je nesprejemljivo. Eden od primernih načinov za opravičilo bi bila denimo v Državnem zboru sprejeta resolucija o opravičilu izbrisanim za izbris, z zavezo k prizadevanju, da bodo posledice odpravljene in da se kršitve nikoli več ne bodo ponovile.

8. Kakšen je sploh pomen posebnih ugotovitvenih odločb?

Izbrisani, ki so v Sloveniji že uspeli pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje in državljanstvo, pridobijo tudi posebno ugotovitveno odločbo (ali dopolnilno odločbo), s katero država prizna, da je imela ta oseba dovoljenje za stalno prebivanje od izbrisa dalje.

Kakšen pa je pomen teh odločb?

Na osnovi posebne ugotovitvene odločbe namreč niti ena izbrisana oseba do sedaj ni uspela uveljaviti kakršnekoli pravice, ki je bila vezana na status stalnega prebivanja (delovno dovoljenje, denarni dodatek itd.).

To pomeni, da posebne ugotovitvene odločbe nimajo nobene vrednosti, razen simbolne. Po vrednosti so torej le list papirja, ki ne služi nikakršnemu drugemu namenu, razen formalističnemu izvrševanju 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003.

To situacijo bi bilo potrebno spremeniti in ugotoviti, katere pravice je mogoče priznati za nazaj na osnovi izdanih posebnih ugotovitvenih odločb.

9. Izbrisani odškodnin ne morejo izterjati po sodni poti

Oblasti so izbrisanim z odvzemom pravnega statusa povzročile hudo materialno in nematerialno škodo na vseh področjih njihovega življenja.

Nekateri se niso mogli vpisati v šolo, drugi so bili prisiljeni živeti ločeni od svojih družin, bali so se za svojo osebno varnost, da jih bodo izgnali ali zaprli v center za tujce ali pa se jim je to tudi dejansko zgodilo. Niso mogli dostopati do trga dela, zapustiti države, ali pa se vrniti vanjo, če so jih izgnali.

Mnogi so poskušali uveljavljati povračilo škode po redni sodni poti (glej odškodnine), a neuspešno. Niti ena izbrisana oseba doslej ni uspela s svojim odškodninskim zahtevkom pred slovenskimi sodišči. Zahtevki so bili zavrnjeni tudi pred vrhovnim in ustavnim sodiščem. Zato bi bilo za namen povrnitve škode treba sprejeti zakon o popravi krivic. Glej tudi predloge za nadaljnje ukrepe.