Izbrisani - Informacije in dokumenti

Pomoč izbrisanim prebivalcem pri urejanju njihovega statusa in osveščanju javnosti o izbrisu in stanju poprave krivic.

Menu

Pogrešal sem Slovenijo, tam sem se rodil

V mladosti sem bil zelo uspešen. Rodil sem se 25. 2. 1971 v Dolenji vasi pri Ribnici in ker sem osnovno šolo končal z odličnim uspehom, sem se prijavil na letalsko gimnazijo v Mostarju. Moja največja želja je bila postati pilot. Obožujem vse, kar leti.

Uradno me je morala za sprejem v gimnazijo v Mostarju predlagati občina Ribnica in ta me je poslala tudi na potrebne zdravniške preglede. Po uspešno opravljenem pregledu sem bil leta 1985 sprejet na šolanje v letalsko gimnazijo v Mostarju. Kot štirinajstletni deček sem se takrat prvič ločil od staršev. Čeprav mi je bilo brez staršev težko, sem gimnazijo uspešno končal, zato sem bil še korak bliže svojim sanjam. Na stežaj so se mi odprla vrata na letalsko akademijo v Zadru. Seveda sem se leta 1989 vpisal na akademijo, jo dokončal in leta 1993 dosegel diplomo pilota.

V devetdesetih nisem nič kaj dosti spremljal politike. V začetku maja leta 1991 je bil organiziran sestanek v vojaški gimnaziji Franc Rozman Stane v Ljubljani za študente – pilote vseh letnikov zadarske akademije s področja Republike Slovenije. Za ta sestanek sem izvedel šele po prvomajskih praznikih, ko sem se vrnil iz Ribnice v Zadar in sicer od svojih sošolcev, ki so me spraševali, zakaj nisem bil prisoten. Vprašal sem jih, za kakšen sestanek je šlo. Odgovorili so mi, da jih je njihova občina posamezno obvestila o tem in da so prišli vsi iz vseh letnikov, edino jaz sem manjkal. Tema sestanka je bila, da bo hitro prišlo do nekih dogajanj v Sloveniji in da »moramo biti pripravljeni« na to ter se »opredeliti za pravo pot«. Kot bodoči piloti smo bili pač zanimiva skupina za državo Slovenijo. Bil sem resnično prizadet in sicer zato, ker me nihče iz občine ni obvestil o tem. Spraševal sem se, zakaj me niso obvestili. Edini odgovor takrat sem našel v svojem priimku, ki ni bil slovenski, temveč se končuje na »ić«. Takrat sem se prepričal, da sem zares »ćifur«!

Po razglasitvi samostojnosti Slovenije sem v mesecu avgustu 1991 brez potnega lista pripotoval v Slovenijo. Z avtobusom sem potoval iz Sarajeva v Ljubljano, mimo sedmih vojaških barikad, edini dokument, ki sem ga imel, pa je bila študentska izkaznica zadarske akademije. Doma v Ribnici so me najbližji prijatelji, s katerimi sem odraščal, označili za sovražnika. Tako rekoč za okupatorja! Želel sem jim razložiti, da sem samo študent, vendar jim na žalost nisem mogel ničesar dopovedati.

Uradnica me je namreč sprva prepričevala, da sem se sam odjavil. Ker natančno vem, da se nisem, sem vztrajal, naj preveri. Nato je izvlekla moj karton, na katerem je bila ob mojem imenu s svinčnikom dopisana beseda tujec. Nato me je ta uradnica ozmerjala in mi navrgla, da sem prišel samo zaradi odškodnine…

Ker sem pred tem končal 2. letnik, sem moral študij nadaljevati v Mostarju, saj sem se praktično usposabljal za pilota helikopterja. Tja sem potoval preko Madžarske in sicer s potnim listom SFRJ, ki so mi ga septembra leta 1991 na občini Ribnica izdali v neverjetnih petih minutah. Odločitvi, da se vrnem na akademijo, so bistveno botrovali zgoraj opisani dogodki. Počutil sem se prepuščen sam sebi. Od tega trenutka je moja življenjska pot skrenila v smer, ki si je resnično nisem želel! Zato se počutim, kot da nisem bil izbrisan 26. februarja 1992. leta, kar bi bila moja čestitka za 21. rojstni dan, ampak že maja leta 1991.

Ker so se začele vojaške operacije tudi v Bosni, je bila smer za pilote helikopterja preseljena v Niš. Tam sem skoraj že dokončal praktično usposabljanje, ko so vojaški poveljniki začeli nekaj komplicirati zato, ker naj bi bil slovenski državljan. Prepovedali so mi leteti s pojasnilom, da zvezna vojska ne more šolati tujcev. Zanimivo je, da je do tega prišlo junija 1993, en mesec pred koncem študija, ko sem imel opravljenih že 197 ur praktičnega letenja, od zahtevane kvote 200 ur. Diploma je bila zame zelo pomembna in brez izpolnjenega praktičnega usposabljanja je ne bi mogel doseči. Zato sem zaprosil za teden dni časa, da bi si uredil državljanstvo Zvezne Republike Jugoslavije. Odpotoval sem v Vruljo v občini Pljevlja, v rodno vas svojega očeta v Črni gori. Matičar je našel potrdilo o državljanstvu mojega očeta, na osnovi tega pa je tudi meni izdal potrdilo o državljanstvu Zvezne Republike Jugoslavije.

S potrdilom o državljanstvu sem se vrnil na niško akademijo v upanju, da bo s tem konec birokratskih zapletov. Toda spet sem naletel na ovire, ki pa so bile tokrat jasno izražene ideološke narave. Obstajal je sum, da se bom z diplomo pilota helikopterja vrnil v Slovenijo, kar bi za vojsko pomenilo stran vržen denar za moje šolanje. Tudi moji vrstniki iz akademije so menili, da bom takoj po končani akademiji, z diplomo pilota, odpotoval proti Sloveniji. Svojih želja po vrnitvi domov pa tudi sicer nisem preveč skrival.

Šolanje vojaških pilotov je namreč brezplačno in zelo drago za državo. Zato morajo diplomanti po končanju šolanja, pred sprejemom diplome, podpisati pogodbo o obveznih letih dela v vojski. Takrat si se moral obvezati za nadaljnjih šestnajst let (dvojna leta šolanja) in v tem času se nisi smel civilno zaposliti oziroma če bi se hotel, bi moral državi vrniti celoten znesek osemletnega šolanja. Zaradi mojega primera se je sestalo pet generalov, ki so glasovali, ali naj mi podelijo diplomo ali ne. Izglasovali so »ne«, z rezultatom 3:2. Šele po tem, ko se je zame zavzel eden od generalov (tedanji poveljnik letalske akademije Blagoje Grahovac, sedaj svetovalec predsednika skupščine Črne gore) in jamčil, da ne bom odpotoval v Slovenijo, mi je vendarle uspelo. Tako sem pravočasno, uradno postal pilot helikopterja, dobil sem diplomo. Takoj zatem sem bil razporejen za predavatelja – inštruktorja letenja na akademijo v Podgorici, saj je bil leta 1993 praktični del usposabljanja za pilote letala in pilote helikopterja preseljen v Pogorico.

A na tihem sem upal, da se bom kmalu po končani akademiji vrnil v Slovenijo. Pogrešal sem Slovenijo, tam sem se rodil. Isto sem si želel tudi kot predavatelj – inštruktor letenja v Podgorici. Prepričal sem upokojenega očeta, ki se je po tridesetih letih življenja v Sloveniji želel vrniti v Črno goro, naj ne proda stanovanja v Sloveniji, saj sem se nameraval čim prej vrniti. Šele ko so se razblinile vse možnosti za mojo vrnitev v Ribnico – med drugim sem imel velike težave z osebnimi dokumenti, saj nisem imel osebne izkaznice in potnega lista vse do septembra 1995 –, je oče vendarle prodal stanovanje in se leta 1998 preselil v Črno goro. Če bi obstajala najmanjša možnost, da bi se jaz lahko vrnil, oče nikoli ne bi prodal tega stanovanja.

Za željo vrniti se v Sloveniji je namreč obstajal še en razlog. Dolga leta sem imel v Ribnici dekle, s katero sem se nameraval poročiti. Nekajkrat me je obiskala v Črni gori, toda najina zveza je zaradi nezmožnosti poroke in skupnega življenja leta 1995 ugasnila. Jaz sem si namreč na vsak način želel vrniti v Slovenijo in tam začeti skupno življenje z njo, zato nikakor nisem pristal na to, da bi ona prišla v Črno goro in tukaj zaživela z mano.

V Slovenijo sem po izbrisu prvič prišel konec decembra leta 1995, s časovno omejenim vizumom, ki sem ga dobil na podlagi garantnega pisma svojih staršev. Vsega skupaj pa sem bil v Sloveniji od takrat dalje kakšnih petnajstkrat. Od tega sem imel kakšnih petkrat velike težave pri pridobivanju vizuma za vstop, enkrat pa moje prošnje na slovenskem konzulatu sploh niso hoteli sprejeti in sicer, ko sem se želel udeležiti dvajsete obletnice valete, na katero so me dvakrat pisno povabili sošolci iz osnovne šole. Ostale prihode pa mi je zelo olajšal schengenski vizum, ki sem ga dobil s prestopom iz vojaškega v civilno letalstvo leta 2007. Trenutno delam v zasebni avio-družbi Vektra Aviation kot pilot helikopterja tipa AW-139.

V Slovenijo tako rad prihajam, to je moja domovina in počutim se kot doma, čeprav so se moji starši odselili. Leta 2002 sem v Sloveniji naredil tudi izpit za balonarja na Upravi za civilno letalstvo RS, kupil pa sem tudi svoj prvi balon za štiri osebe od Društva za prosto letenje iz Kostanjevice na Krki. Balonarstvo je moj hobi, v Črni gori si prizadevam, da bi se ta šport hitreje razvijal. Bil sem celo glavni organizator tretjega mednarodnega balonarskega festivala, kjer je bilo prisotnih največ balonov iz Slovenije.

Leta 1998 sem se poročil, ampak zakon ni trajal dlje kot do leta 2004. Imam tudi sina, devet let je star. Pred sedmimi leti sem na upravni enoti v Ribnici poskušal kaj izvedeti o svojem statusu in možnostih, da bi ga dobil nazaj. Vendar to poizvedovanje ni bila prijetna izkušnja, nerad se ga spominjam. Uradnica me je namreč sprva prepričevala, da sem se sam odjavil. Ker natančno vem, da se nisem, sem vztrajal, naj preveri. Nato je izvlekla moj karton, na katerem je bila ob mojem imenu s svinčnikom dopisana beseda tujec. Nato me je ta uradnica ozmerjala in mi navrgla, da sem prišel samo zaradi odškodnine…

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Poklical sem načelnika Janeza Henigmana, ki pa je bil zelo prijazen, saj je poznal moje starše. Svetoval mi je, naj si pogledam Zakon o tujcih, dal pa mi je tudi obrazce, ki jih je treba izpolniti, da pridobiš kakšen status kot tujec v Sloveniji. Ne vem, zakaj tega ni mogla storiti tista uslužbenka. Je res treba poznati starše nekoga, da si do njega prijazen?