Novice

Predstavitev nove številke ČKZ “Balkanska migracijska pot”

Predstavitev nove številke ČKZ “Balkanska migracijska pot”

  • KOPER

V petek, 23. septembra ob 18h. Predstavitev bo v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja (čitalnica Fulvia Tomizze, Čevljarska 22, Koper). Na predstavitvi sodelujejo: Ela Meh, Kristina Božič, Zana Fabjan Blažič in Nina Kozinc. Pogovor bosta povezovali Irena Urbič in sourednica številke Uršula Lipovec Čebron.

Facebook dogodek.

 

  • ŠKOFJA LOKA

V petek, 30. septembra ob 19h. Predstavitev bo potekala v prostorih Knjižnice Ivana Tavčarja (mladinski oddelek; Šolska ulica 6, Škofja Loka). Sogovornice in sogovornik:  Tija Jerkič, Simona Zavratnik, Petra Čičič, Nina Kozinc in Jure Gombač. Povezuje Uršula Lipovec Čebron.

Facebook dogodek.

Urednici številke: Uršula Lipovec Čebron in Sara Pistotnik.

***

Balkanska migracijska pot, 264. številka ČKZ

Balkanska migracijska pot, 264. številka ČKZ

Številka odpira pomembne vidike lanskega množičnega prihoda migrantov po t. i. balkanski poti v Evropo, dodatno težo pa ji prinašajo spoznanja, nastala z antropološkim delom na terenu in aktivističnim delovanjem vzdolž balkanske migracijske poti, na podlagi katerih je nastala večina prispevkov. Članki avtorjev in avtoric se osredinjajo na različne vidike koridorja in ga v analizah umeščajo v slovenski in širše, evropski prostor. Odgovoriti skušajo na vprašanja, kateri elementi so novi, zakaj pomeni izjemo ali celo unicum v upravljanju meja. Hkrati pa poudarjajo vidike, zaradi katerih se vzpostavitev koridorja zdi zgolj nadaljevanje ali nadgradnja evropskega režima upravljanja migracij, dogajanje v zadnjem letu pa le izostritev njegove brutalnosti in farsičnosti. Avtorji in avtorice opisujejo balkansko pot in pomen koridorja prek sekuritizacije meja in vpliva vojaškega industrijskega kompleksa na migracijsko politiko, obenem pa tudi prek odnosa med nadzorom in humanitarizmom. Dogodke preteklega leta pogosto obravnavajo v kontekstu reprodukcije globalnih razmerij neenakosti v času postkolonializma, kjer produkcija Drugega soustvarja privid grožnje, ki laže legitimira selektivno prepustnost migrantov, obenem pa opravičuje arbitrarno delitev na »prave« in »neprave« begunce, ter ilegalizacijo zadnjih, ki ustvarja razred brezpravnih in izkoriščanih delavcev v državah EU. Prispevki se dotaknejo tudi odziva in vloge širše javnosti v »begunski krizi« ter vloge nacionalističnih in rasističnih diskurzov pri upravljanju migracij, a tudi revščine v obdobju varčevalnih ukrepov in čedalje širše obubožanosti. Sočasno se besedila lotevajo specifičnih vprašanj, denimo pravne opredelitve koridorja; vloge začasnih/tranzitnih centrov pri upravljanju migracij; ovir različnih skupin migrantov/beguncev pri udejanjanju pravice do bivanja na ozemlju Evropske unije ter pomanjkanja vizije o tem, kako naj bi potekalo (dvosmerno) vključevanje.

Predstavitev številke sovpada z aktualnimi pripravami vladajočih politik na lokalnih in EU ravneh na nov množični prihod ljudi z opustošenih območij v bližini Evrope, pripravami, ki obetajo še dodatno zaostritev zakonodaje s področja migracij, z nadaljnjo militarizacijo mejnih režimov in družbe s pomočjo novega kroga širjenja moralne panike (spomnimo, v lani so razširili pooblastila vojski in nas obdali z rezalno žico) in nadaljevanje nereševanja problemov pri vzrokih in izvorih.

Iz članka Sare Lunaček Brumen in Ele Meh: »Zaprtje koridorja ima krute posledice za migrante, saj znova vzpostavlja ilegalizacijo in prejšnji status quo represije nad migranti – z novimi poskusi eksternalizacije migracijske politike na Turčijo. Vendar pa je pomembno poudariti – spet v duhu avtonomije migracij –, da kljub temu, da je v medijih »begunska kriza« predstavljena kot končana, problem »rešen« in prenesen na Grčijo in Turčijo, gibanje migrantov in migrantk še vedno obstaja in se bo nadaljevalo. Čeprav je pot spet draga in nevarna, se je veliko ljudi loti in se na njej organizira, išče luknje v ograji in sistemu in izumlja nove načine potovanja. Gibanja nič ne more ustaviti in pričakujemo lahko nove vale upora, pobega (Mezzadra, 2004) in boja. Veliko teh malih uporov bo morda nevidnih, utišanih in potisnjenih na margino – morda pa nas v kratkem čakajo ponovna množična gibanja proti trdnjavi Evropi.«

Iz članka Neže Kogovšek Šalamon: »Koridor je bil pojav, ki je bil zunaj pozitivnega nacionalnega in evropskega pravnega reda, hkrati pa je odgovarjal na zahteve mednarodnega prava temeljih človekovih pravic. Koridor je bil jasen, nameren in koordiniran odstop od pravil. Predstavljal je stanje izjeme in uvedbo nekakšnih izrednih razmer, v katerih so bila pravila, ki so jih sprejeli nacionalni in evropski zakonodajalci, suspendirana in nadomeščena z internimi navodili oz. dekreti, v njihovi odsotnosti pa kar z iz dneva v dan spreminjajočo se prakso državnih oblasti. Analiza je izdelana prek primerjave pozitivnega pravnega sistema z dejanskim postopanjem državnih struktur in identifikacijo odstopanj, ta pa so kvalitativno ovrednotena z vidika mednarodnopravnih standardov.« 

Iz intervjuja z Gianfrancom Schiavonejem (Trst): »Danes lahko rečemo, da je v Trstu nastala sprememba. Sprememba je v tem, da smo vzpostavili sistem sprejema in nastanitve, ki zajema približno tisoč bivalnih mest za prosilce za azil, ki se nahajajo na 70 različnih lokacijah, skoraj izključno so to stanovanja. Za nas je bistveno to, da ti ljudje živijo v običajnih življenjskih okoliščinah – to sicer ni naš končni cilj, ampak je tisto, kar naredi spremembo. Prepričani smo, da je le v navadnem življenjskem okolju mogoče vzpostaviti mehanizme vključevanja: mogoče je vzpostaviti pozitivne stike z okolico in zmanjšati strahove prebivalcev. Ti strahovi so zagotovo manjši, če se ljudje navadijo na fizično prisotnost teh ljudi v svojem stanovanjskem bloku, na dvorišču, otroškem igrišču ali mestni četrti. Seveda obstajajo številne težave, tako jezikovne kot kulturne ovire, nočem poenostavljati … Mislim pa, da decentralizirana nastanitev ni le kakovostnejša nastanitev, temveč pomeni način, prek katerega se dejansko dogajajo pozitivne spremembe v družbi. … Njihovo življenje poteka tako, kot sicer poteka življenje prebivalcev: ljudje so povsem samostojni v svojem vsakdanu, vključno z opravili, kot je kuhanje ali čiščenje – nihče jim ne določa urnika. Vseeno pa to ne pomeni, da nimajo določenih obveznosti, na primer ohranjati urejeno stanovanje, spoštovati hišni red stanovanjskega bloka, sodelovati pri svojih individualnih programih integracije, ki zajemajo različne dejavnosti, od učenja jezika in drugih oblik izobraževanja do kulturnih ali športnih aktivnosti itd. Tako smo se znebili odvečnih pravil, kot je na primer pravilo, kdaj lahko nekdo odide ali se vrne  – kakšno pravilo je pravzaprav to? To so nesmiselna pravila. Namesto tega smo se osredinili na tista pravila, ki so pomembna, saj zadevajo življenjsko pot neke osebe. V našem modelu nastanitve se sprosti precejšnja količina finančnih sredstev, ki jih v velikih centrih namenjajo za varnostnike, kuharje, voznike idr. Ta sredstva porabimo tako, da jih neposredno namenimo prosilcem za azil in vsem osebam, ki jim dajejo podporo. Skratka, naš cilj je, da te osebe ponovno vzamejo življenje v svoje roke.«