Pragmatika legitimizacije. Retorika begunske politike v Sloveniji

Pragmatika legitimizacije. Retorika begunske politike v Sloveniji

“V Re­pub­li­ki Slo­ve­ni­ji, ki je boj­da prav­na in so­cial­na dr­ža­va, pa tudi pod­pi­sni­ca (vseh?) med­na­rod­nih spo­ra­zu­mov o vars­tvu člo­ve­ko­vih pra­vic in kon­ven­cij o be­gun­cih, smo tako pred ča­som do­bi­li Cen­ter za od­stra­nje­va­nje tuj­cev. če vam pri pre­bi­ra­nju teh šti­rih be­sed ni hi­po­ma bu­šni­la kri v gla­vo od sra­mu, am­pak se vam vse zdi po­vsem sa­mou­mev­no, lepo in prav, naj po­ja­snim: po­na­va­di od­stra­nju­je­mo mr­čes, ne­sna­go, od­pad­ke in sme­ti, pa sneg, ma­de­že, lu­pi­ne, pec­lje, peč­ke, in se­ve­da tu­mor­je in dru­ge neu­po­rab­ne »dele« člo­veš­ke­ga te­le­sa. Od­stra­nju­je­mo skrat­ka ne­kaj, kar nam ni le od­več in v na­po­to, tem­več se ti­ste­ga ho­če­mo tudi do­konč­no in de­fi­ni­tiv­no zne­bi­ti. Ga tako re­koč zbri­sa­ti z ob­lič­ja Zem­lje. V druž­bah, ki se ima­jo ali ho­če­jo ve­lja­ti za »ci­vi­li­zi­ra­ne«, lju­di po­na­va­di ne »od­stra­nju­je­jo«. Ne­ka­ko neo­ku­sno je, vsaj od kon­ca 2. sve­tov­ne voj­ne na­prej pa tudi démodé – če vam že kak­šen te­melj­nej­ši in bolj ra­cio­na­len raz­log ne pri­de na mi­sel. Se­ve­da se z »od­stra­nje­va­njem« lju­di uk­var­ja­jo raz­ne or­ga­ni­zi­ra­ne kri­mi­nal­ne združ­be, to pa vla­de, vsaj v ve­či­ni pri­me­rov, niso ali vsaj ne bi ho­te­le biti. Ne­za­že­le­ne tuj­ce po­na­va­di »iz­že­ne­jo«, kar je tudi si­cer uve­ljav­ljen ter­min, ki im­pli­ci­ra pri­sil­ni od­hod z ozem­lja dr­ža­ve. Na­vse­zad­nje bi jih lah­ko tudi vr­ni­li. Ali pa kaj tret­je­ga. Med­tem ko bi jih bilo po »od­stra­ni­tvi« pri­mer­ne­je is­ka­ti v za­boj­ni­kih za sme­ti, od­pla­kah ali celo ka­kih bolj pro­sto leb­de­čih za­vrž­kih …” (predgovor ob ponatisu, Ljub­lja­na, 10. sep­tem­ber 2001 Igor Ž. Ža­gar)