Najlepša in hkrati najtežja življenjska izkušnja, lahko ji rečemo tudi začasna identiteta, je: biti migrantka. Lepa je, ker ti prinese nov dom – ulice, ljudi, prijatelje, jezik, stanovanje, glasbo, kino, kulturo, raznolikost, učenje, ljubezen. Težko je, ker: upravna enota, pogrešanje, denar, jezik, ljudje, diskriminacija, nepripadanje.
Skozi izkušnjo migracije nekakšne male vojne in boje nosiš s seboj, tudi če se preseliš iz popolnoma urejene države (ali takšna država sploh obstaja?), kaj šele, če se preseliš iz države, ki jo pretresajo nemiri. V Srbiji ni vojne, ampak vojne z orožjem, s padajočimi bombami so v nekem delu sveta trajale vsak trenutek mojega – in tvojega – življenja. Na žalost je bil tudi moj konec sveta v vojni – ne samo enkrat. Ok, bila sem majhna, pozabila sem – bi nekdo rekel. Ja, pozabila sem, ampak »telo pomni«, če se izrazim poetično. V Srbiji ni vojne, so pa nemiri. Tam tudi po koncu vojne ni miru.
V Srbiji nikoli nisem zares živela v miru. Niti v svojem notranjem miru, na katerega vztrajno upam, ne v tistem socialnem, ki bi prišel v obliki nepolarizirane družbe, pravne države, optimizma, upanja in nekonfliktnosti. Takšnega miru še nismo imeli in nemir je bil vseprisoten tudi takrat, ko na ulicah ni bilo množic ljudi. Prebivalci Srbije so na ulicah od leta 2016, občasno, že več kot šest mesecev pa v Srbiji potekajo protesti brez primere in akcije državljanske nepokorščine. V imenu miru blokirajo ulice, ne hodijo na predavanja, ampak jih sabotirajo, protestirajo pred zdravstvenimi ustanovami, kjer delajo, s traktorji se vozijo po asfaltu, cele dneve hodijo in vse to se res dogaja v imenu miru – da bi se končno nekaj spremenilo v sistemu, ki razpada od sporov, nepotizma, korupcije, krivic, preganjanja in sovraštva.
Kot novinarka, ki je v Srbiji 12 let delala na Javnem servisu Vojvodine, ki je v vsem tem času, rekla bi le dve leti, resnično deloval v javnem interesu, sem bila priča propadu poklica in omadeževanju javnega servisa. Ker teh krivic nisem zgolj nemo opazovala, temveč sem se skupaj s sodelavci in sodelavkami že leta 2016 podala v boj za ohranitev poklica ter medijske svobode, sem velik del svoje novinarske kariere preživela v uporu, na tovornjaku, v protestni koloni, v spopadih z nadrejenimi. Prenašala sem mobing in si uničevala zdravje.
Zato je bila odločitev za selitev edina pravilna.
Naj poudarim, da študentje in študentke v Republiki Srbiji niso razlog za nemire, oni so generacija, ki nas bo rešila nemira, v katerem živijo generacije. Ampak ali bo ta mir tudi moj, četudi ne živim več v Srbiji? Ko se preseliš iz svoje države v drugo, se vse podvoji, veselje in žalost, nemir in skrb. Da bi živela v miru, potrebujem več kot prej, potrebujem mir v stari in novi državi, pa tudi tisti osebni mir, ki ga je najtežje doseči, sploh ko si priseljenka. Mir ne pride sam od sebe, rečeno z oksimoronom, za mir se boriš. Kot verjamem, ta boj ni boj, ki bi ga bojevali z orožjem, temveč boj, ki ga bojujemo z nepodkupljivostjo, vztrajnostjo, solidarnostjo in ljubeznijo.
Tako kot že mesece ob podpori kmetov, profesorjev, zdravnikov, staršev, upokojencev in vseh ostalih, protestirajo mladi v Srbiji. To vidim kot recept, ki bi ga lahko udejanjili v mednarodnem prostoru, kar se sicer že dogaja. Res je, da je ta internacionalizem večinoma še balkanski, saj podpora Srbiji že mesece prihaja z ulic Ljubljane, Maribora, Rijeke, Zagreba, Sarajeva, a prihaja tudi z Dunaja, Amsterdama, Soluna in drugih mest. Samo solidarnost ljudi in skupen odpor proti avtokraciji lahko reši ta svet.
Ljubljana je mesto, ki ga imam rada med drugim tudi zato, ker tu redno potekajo protesti proti vojni v Palestini, za pravice žensk, delavcev, zadnje mesece pa tudi v podporo študentom in študentkam v Srbiji. Ne morem govoriti o tem, kako učinkoviti so ti protesti, a izražanje našega stališča na tak način je najmanj, kar lahko storimo v imenu miru, saj mir nikoli ne more preživeti v samoti. Dokler ne bomo svobodni vsi, nihče ne bo svoboden.
V okviru cikla Misliti mir vzpostavljamo serijo javnih pisem – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?
Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo s pismi v javnosti okrepiti glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Glasove, za katere verjamemo, da predstavljajo večino ljudi. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir.