Živeti mir 22: Pisma o vojnah in miru

Kompleks bele golobice
Samar Zughool (she, her) 

V množici je golobica — po možnosti bela — zaprta v škatli ali kletki.
Čez nekaj minut pride nekdo z golimi rokami, spusti golobico in jo pošlje na pot.
Množica zaploska. Mediji posnamejo fotografije.

Potem pa popolnoma pozabimo:

Zakaj je kletka sploh obstajala?
Zakaj je bila golobica ujeta?
In kdo je pri tem soodgovoren?

Ena golobica za drugo, znajdemo se v istem ponavljajočem se krogu in izgubimo bistvo.
Ne vemo več, za kaj se sploh borimo.
Se borimo za novo kletko? Novo škatlo? Zaradi barve golobice? Morda zaradi kota fotografije, ki jo je izbral medij?

V tem trenutku, dragi_a bralec_ka, te – v popolnem razpadu – prosim: opusti vsak boj in poglej širšo sliko, preden narediš naslednji korak!

Stopi korak nazaj — in poglej celoto.

Vabim te, da se vprašaš:
Si ti golobica, kletka, mediji, množica, zvok?
Si ti zrak pred tem, da ga obdavčijo?
Si vse to – ali zgolj potrošnik neumnosti?

Mir ni — in nikoli ni bil — udobje.
Mir je odmik in pogled od daleč.
Mir je dejanje, ki se ga bojiš narediti.

V Jordaniji smo pogosto praznovali v kompleksu bele golobice.

Nekoč nam je v šoli učitelj povedal o tem, kar Jordanci poznajo kot državljansko vojno iz sedemdesetih let, ali “žalosten september”[1] — mesec, ko naj bi palestinski borci za svobodo poskušali prevzeti nadzor nad Jordanijo. Učitelj je večkrat poudaril, da moramo vedno biti hvaležni za blagoslov miru in varnosti in si želeti, da se takšni dnevi ne povrnejo.

Ko sem prišla domov, sem o tem povedala mami. Povsem zgrožena me je prosila, naj takoj preneham in pogledam širšo sliko.

Mama mi je zaupala zgodbo o eni noči v sedemdesetih, ko jo je med tako imenovano državljansko vojno v Jordaniji metek skoraj ubil. Sedela je na svojem najljubšem kavču v hiši v Ammanu. Šla je po kozarec vode in zaslišala strele. Ko se je vrnila, je videla, da je skozi okno priletela krogla in pristala točno tam, kjer je ona prej sedela.

Ni vedela, kdo je streljal — ulice so bile kaotične. A bila je prepričana: to ni bila državljanska vojna. Njen oče je bil general v vojski, v njihovi hiši pa so skrivoma oskrbovali ranjene palestinske borce za svobodo.

Če pred vojno postaviš pridevnik — “državljanska vojna” — vstopiš v past normalizacije genocidne okupacije Palestincev, ki traja že več kot 75 let. Past, ki preusmerja naše pripovedi in prizadevanja z osvoboditve proti zionističnemu, militariziranemu in imperialistično podprtemu projektu na poenostavljeno pripoved o »vojni proti miru«.

Spomnim se še enega prizora iz mladosti, ko sem gledala televizijo in videla, kako je leta 2003 v Bagdadu padel kip diktatorja Sadama pred množico ljudi. Nekateri so ploskali, nekateri jokali. A Abeer Al-Janabi, 14-letno dekle, je leta 2006 posilila ameriška okupatorska vojska in pobila njeno celotno družino.

Danes iraški parlament sprejema zakone, ki legalizirajo posilstvo 9-letnih deklic pod krinko institucionaliziranih kapitalističnih ureditev, imenovanih »zakon«.

Po padcu Bagdada je profesor na Univerzi v Jordaniji znova rekel: »Hvala Bogu za blagoslov miru in varnosti.« A jaz se Bogu nisem zahvalila – in se nikoli ne bom – vedno sem bila ateističen otrok.

Tako imenovana varnost v Jordaniji, domnevno povezana z mirom, je enaka kot v Egiptu in na vseh območjih, kjer vladajo s strani ZDA podprti patriarhalni, diktatorski režimi, utemeljeni na vojski. Pod zakoni o kibernetski varnosti so ženske in osebe z raznolikimi spolnimi identitetami aretirane in zaprte zaradi izražanja samih sebe — prav tako kot miroljubni aktivisti za osvoboditev Palestine.

Na primer, leta 2023 je bil Anas Al-Jamal, eden izmed mnogih aktivistov za svobodno Palestino v Jordaniji, aretiran zaradi objave na družbenih omrežjih. Leta 2024 je bila Suzy Al-Ordoneya, vplivnica na družbenih omrežjih v Egiptu, aretirana zaradi »nespodobnega jezika« med prenosom v živo. Obsojena je bila na dve leti zapora.

Vsaka beseda, ki izpodbija patriarhalne, imperialistično podprte sisteme, je označena kot »nespodobna«. Vsakršna oblika obstoja žensk in oseb vseh spolov zunaj patriarhalnih imperialnih norm — tako kot aktivisti za svobodno Palestino — je dojeta kot grožnja.

V zadnjih letih sem videla številne mednarodne kampanje v podporo saudski Viziji 2030, v okviru katere želi Mohamed bin Salman, prestolonaslednik Savdske Arabije, do leta 2030 privabiti 100 milijonov turistov.

S to vizijo so bile uvedene lažne reforme za prikrivanje zatiranja žensk, kot na primer »dovoljenje«, da lahko ženske vozijo, ali »zmanjšanje« kazni zaradi izbire oblačil. Kljub temu savdska patriarhalna in islamistična vlada še naprej aretira ženske, če ne nosijo abaje[2], če preizprašujejo o moškem skrbništvu ali preprosto – ker obstajajo.

Leta 2024, medtem ko je Mohamed bin Salman gostil hollywoodske zvezdnike, je njegova represivna vlada obsodila Savdijko Manahel Al-Otaibi na 11 let zapora, ker v javnosti ni nosila abaje — jasen primer amerikaniziranega beljenja, ki kot geopolitično nasilje deluje proti ženskam v Savdski Arabiji.

Nedavno je Trump podpisal orožarski posel v vrednosti več milijard s saudijsko oblastjo – v imenu miru. Ta draga trgovina z orožjem izkorišča mir kot orodje za normalizacijo zionističnega genocidnega zatiranja v Palestini.

Poleg tega prikriva geopolitično nasilje nad ženskami v Savdski Arabiji in drugod, saj saudska patriarhalna vlada zdaj deluje kot moški skrbnik nad »novo Sirijo«.

Nova Sirija v kompleksu bele golobice.

Praznujemo odstranitev sankcij ZDA nad Sirijo, ne da bi postavljali vprašanje o ceni — ne da bi se spraševali, zakaj imajo ZDA sploh moč uvajati sankcije.

Praznujemo golobico, ki zapušča kletko, le da jo nato znova vidimo ujeto.

Pogovori so dolgi, dragi_a bralec_ka. A pustim to za drugo pismo.

Zaključujem s citatom Simone de Beauvoir: “Vsako zatiranje ustvarja stanje vojne. In to ni nobena izjema.”

Stopimo izven poenostavljenih obredov vojne proti miru in se združimo, da podremo sisteme zatiranja.

Podreti genocidno zionistično okupacijo Palestine je dejanje intersekcijske osvoboditve. Pomeni odvzeti podporo militariziranim, dobičkonosnim režimom, njihovim diktatorskim agentom in patriarhalnemu imperialističnemu stroju vojne in dobička ZDA.

Nazadnje je kompleks bele golobice past dobičkonosnega miru.

Zajame nas, nato nas spusti na svobodo — in vstopimo v začarani krog lovljenja začasnih svoboščin namesto, da bi vprašali in razbili kletko ter sistem, ki jo je zgradil.

****

[1] Znano je kot »črni september«, mesec, zaznamovan z oboroženim spopadom med jordansko vojsko in palestinskimi borci za svobodo. Vendar je avtorica uporabila izraz »žalostni september«, da bi se izognila ponavljanju rasističnih pripovedi, v katerih je »črno« povezano z nesrečnimi dogodki.

[2] Abaja je dolga, široka halja, ki jo ženske, predvsem na Arabskem polotoku, včasih nosijo po prisili, včasih pa prostovoljno kot obliko skromnega oblačenja.