Živeti mir 23: Pisma o vojnah in miru
24. 6. 2025 | Politika
V okviru cikla Misliti mir vzpostavljamo serijo javnih Pisem o vojnah in miru – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?
Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo z javnimi pismi okrepiti tiste glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir.
Triindvajseto pismo, ki ga objavljamo, je napisal Bave iz Rožave:
Ker smo Kurdi ne moremo trditi, da smo živeli v miru….Kot narod smo v preteklosti preživeli številne pokole. Tega dejstva ne morem ločiti od svojega zasebnega življenja in na ta način se kolektivno borimo za mir še danes.
***
V tistem trenutku smo razumeli, da gre za življenje ali smrt. Lahko bi premagali Daesh ali pa pustili, da bi veselje, ki smo ga čutili ob razglasitvi osvoboditve kantonov Rožave, zdrsnilo v temne kotičke naših src. Boj nas je združil in skozi to okrepljeno solidarnost smo se upirali. Naši ljudje so dali vse, kar so lahko; ni bilo časa niti za spanje niti za počitek. Naredili bi karkoli. S fronte so prihajale novice – zmage in poraze smo merili po tem, koliko ljudi je na določen dan umrlo, koliko jih je preživelo, katere vasi so bile izgubljene in katere osvojene. Kobanê je postal naša zadnja iskra, naše zadnje upanje. Naš sin je odšel, pridružil se je številnim mladim iz različnih delov Kurdistana, da bi branil Kobanê.
Zdaj se soočamo z realnostjo: izgubili smo ga.
***
Prijatelji so obnovili Rožavo in še vedno smo tukaj, prizadevamo si za mir skupaj z Arabci, Asirci, Armenci, Turki in Jezidi.
Govorimo z jezikom miru, medsebojnega prepoznanja in sobivanja z ljudmi, ki so si predolgo povzročali trpljenje. Zamišljamo si sistem, v katerem lahko živimo skupaj, kjer ima vsakdo glas, ki odloča. Kljub številnim težavam, s katerimi se soočamo, smo ponotranjili ta način življenja, saj verjamemo, da je to rešitev za Sirijo in za širši Bližnji vzhod. To je lekcija, ki smo se je naučili: ne moremo govoriti o pravem miru, dokler ženske niso svobodne in dokler aktivno ne morejo sodelovati z nami, saj smo se od njih naučili resničnega jezika miru.
Pismo Bave iz Rožave
Ime mi je Bave Shiar. Shiar je moj sin, mučenik revolucije v severovzhodni Siriji. Padel je v boju proti ISIL-u (Daesh) v Kobanêju leta 2015. Poznajo me tudi z naslednjimi imeni: Bave Mahir, Bave Demhat, Yade Leyla in Yade Fatma. Lahko bi nadaljeval z naštevanjem imen, saj smo Kurdi del kolektivne identitete, ljudje, ki zgodovinsko nikoli niso živeli v miru, ker nas je vedno nekdo napadal.
Ker smo Kurdi ne moremo trditi, da smo živeli v miru. Sam sem Kurd. Dolgo časa nam te resnice niso priznali, toda sami jo poznamo in se zanjo borimo. To, da sem Kurd, pomeni, da so me ustavili na nadzornih točkah režima in me v senci topa zvlekli iz avtomobila. Pomeni, da so nam sosedje povedali, da so njihovi sinovi izginili na poti domov z dela.
Kot narod smo v preteklosti preživeli številne pokole. Tega dejstva ne morem ločiti od svojega zasebnega življenja in na ta način se kolektivno borimo za mir še danes.
Celo svoje življenje sem preživel v mestu Qamishli, v majhni soseski na njegovem obrobju. Naši družinski člani živijo v Nusaybinu, v Istanbulu in v Nemčiji. Ne morem jih kriviti, ker so odšli, nimam pravice, da bi to storil. Tisti, ki s(m)o ostali, s(m)o plačali visoko ceno, vendar kljub vsemu živimo lepo življenje. Naša soseska in naše mesto sta tisto, kar poznamo. Da bi z našimi ljudmi preživeli, smo vedno obdržali kanček upanja na uspeh gibanja v gorah. Srdito so se borili, na ravnicah pa smo jih pomagali skrivati. Ponoči smo se skrivaj srečevali v domovih, brali v našem jeziku, se samoizobraževali in spoznavali našo zgodovino – pridobivali znanje, ki nam ga v šolah nikoli niso predali.
Napetosti v naši državi so bile prevelike, življenje nevzdržno, despotizem režima, ki ga je vzdrževala stranka Ba’ath, pa še bolj zatiralski. Priložnost, da postanemo povsem samostojni, smo videli v arabski pomladi, ko so se okoli nas sesule države. Bili smo pripravljeni in obenem nepripravljeni. Šli smo na ulice; medtem ko smo korakali počasi, je bila naša mladina hitra. Vsi smo sprejeli svoje vloge, čeprav sam nisem bil več v svojih dvajsetih. Z vojno smo se soočili z veseljem in obenem s strahom. Ena nesreča je sledila drugi – vzniknil je Daesh. Bili smo pretreseni, na televiziji in preko družbenih omrežij smo spremljali, kako so hitro napredovali, ubijali, posiljevali in prodajali ženske. Bali smo se za svoje žene, sinove in naše hčere. Samoobramba je ostala naša edina možnost.
Veliko front je v tej vojni. Mladi, tako moški kot ženske, so šli na fronto, po korakih so vzpostavili odpor. Ta ni bil zgolj vojaški; naš star avto smo postavili na cesto, da bi si pripeljali hrano in vodo, da bi prevažali zaloge in da bi si delili kruh s tistimi, ki so prižigali majhne ognje, da bi preživeli zimo. Ni bilo goriva za ogrevanje naših domov, nobene svetlobe razen svetlečih ostankov, ki so jih povzročili minometi in bombe.
V tistem trenutku smo razumeli, da gre za življenje ali smrt. Lahko bi premagali Daesh ali pa pustili, da bi veselje, ki smo ga čutili ob razglasitvi osvoboditve kantonov Rožave, zdrsnilo v temne kotičke naših src. Boj nas je združil in skozi to okrepljeno solidarnost smo se upirali. Naši ljudje so dali vse, kar so lahko; ni bilo časa niti za spanje niti za počitek. Naredili bi karkoli. S fronte so prihajale novice – zmage in poraze smo merili po tem, koliko ljudi je na določen dan umrlo, koliko jih je preživelo, katere vasi so bile izgubljene in katere osvojene. Kobanê je postal naša zadnja iskra, naše zadnje upanje. Naš sin je odšel, pridružil se je številnim mladim iz različnih delov Kurdistana, da bi branil Kobanê.
Zdaj se soočamo z realnostjo: izgubili smo ga. Žalovali smo za njim, pokopali smo ga na pokopališču mučenikov v Qamishliju, kjer je stotine ljudi stopalo z nami v žalovanju. Toda zmagali smo: dobili smo svobodo, dobili smo mir. Nimamo besed, s katerimi bi opisali Daesh, s katerimi bi ostalim prenesli opise bitk, ki smo jih bojevali, bitk, polnih groze in bolečine. Vendar najdemo besede, s katerimi lahko izrazimo svojo zavezo: nikoli ne bomo za seboj pustili svojega sina niti vseh tistih, ki so padli z njim. Svojo revolucijo imenujemo Soresa Şehidan, Revolucija mučenikov. Premagali smo Daesh, vendar nas Turčija še vedno bombardira, zgradila je 700 kilometrov dolg zid, ki nas ločuje od naših bratov in sester v Bakur Kurdistanu.
Kljub vsemu ostajamo zavezani gradnji novega sistema – demokratičnega sistema, ki se razvija že 13 let. Komune so postale naši jarki, naši kraji pa kraji srečevanj in demokratičnega odločanja. Prijatelji so obnovili Rožavo in še vedno smo tukaj, prizadevamo si za mir skupaj z Arabci, Asirci, Armenci, Turki in Jezidi.
Govorimo z jezikom miru, medsebojnega prepoznanja in sobivanja z ljudmi, ki so si predolgo povzročali trpljenje. Zamišljamo si sistem, v katerem lahko živimo skupaj, kjer ima vsakdo glas, ki odloča. Kljub številnim težavam, s katerimi se soočamo, smo ponotranjili ta način življenja, saj verjamemo, da je to rešitev za Sirijo in za širši Bližnji vzhod. To je lekcija, ki smo se je naučili: ne moremo govoriti o pravem miru, dokler ženske niso svobodne in dokler aktivno ne morejo sodelovati z nami, saj smo se od njih naučili resničnega jezika miru.
