Izzivi etičnega raziskovanja in podpore ranljivim skupinam

»Če nas vodi etika, frustracija ne izgine, a je vsaj osmišljena.«  S to mislijo, izrečeno na včerajšnjem posvetu, se je začel dan poglobljene razprave o izzivih, odgovornosti in občutljivosti pri raziskovalnem in strokovnem delu z ranljivimi ter marginaliziranimi skupnostmi. 

V četrtek, 27. novembra 2025, je Mirovni inštitut v Knjižnici Otona Župančiča organiziral posvet “Skupaj za etično raziskovanje ter skrbno in odgovorno strokovno delo z ranljivimi”. Dogodek je potekal v okviru projekta AVASCI – Glasovi za spremembe: zagovorništvo in strateško komuniciranje, financiranega prek podgranta organizacije Liberties v programu CERV–STRIVE 2025. 

Dogodka se je udeležilo več kot 20 predstavnic in predstavnikov raziskovalnih ustanov, nevladnih organizacij, javnih institucij in humanitarnih programov, ki se v svojem delu srečujejo z osebami v različnih oblikah ranljivosti. 

V uvodnem delu sta raziskovalki Mirovnega inštituta predstavili osnutek etičnih smernic ter vmesne ugotovitve iz raziskovalnega procesa v okviru projekta AVASCI. Razprava je pokazala, da etično delo zahteva temeljito pripravo, stalno refleksijo in občutljivost za kompleksne okoliščine, v katerih se znajdejo ljudje v ranljivih situacijah. 

Posebej je bila poudarjena potreba po tesnem sodelovanju vseh deležnic_kov, saj delo – zlasti kadar vključuje zagovorništvo in podporo ranljivim skupnostim – ni mogoče brez širokega povezovanja med institucijami, raziskovalkami_ci, strokovnjakinjami_i, nevladnimi organizacijami ter skupnostmi, s katerimi delamo.  

V osrednjem delu so svoje prispevke predstavile_i raziskovalke_ci in strokovnjakinje_i, ki se ukvarjajo z vprašanji, povezanimi s podporo ranljivim skupinam – od neposrednega dela v skupnostih in institucijah do raziskovanja pravnega varstva, zdravstvene oskrbe, migracij in dostopa do storitev.  Njihovi prispevki so ponudili dragocen vpogled v raznolike izzive, s katerimi se srečujejo v praksi. 

Udeleženke_ci so opozorili na negotovost in časovno omejenost projektnega financiranja, ki pomembno vpliva na kakovost, kontinuiteto in trajnost podpornih praks. Pomanjkanje stabilnih virov je še posebej problematično pri osebah, ki potrebujejo dolgotrajnejšo podporo, ki zahteva daljše obdobje spremljanja in predvidljiv dostop do storitev. 

Izpostavljeno je bilo tudi, da strokovni delavci_ke in raziskovalci_ke, ki delujejo z ranljivimi in marginaliziranimi skupinami, sami potrebujejo ustrezno podporo, saj je to delo pogosto čustveno zahtevno. Pri nekaterih raziskavah je zato smiselno vključevanje strokovnjakinj_ov s področja duševnega zdravja in psihološke podpore, ki lahko prispevajo k varnejšim in etično občutljivim procesom. 

V razpravi se je pokazalo, da intervju, čeprav ena najpogosteje uporabljenih metod, ni vedno najustreznejši ali najučinkovitejši pristop – zlasti pri osebah, ki so bile izpostavljene nasilju, travmi ali dolgotrajni negotovosti. Udeleženke_ci so poudarili potrebo po metodah, ki temeljijo na participaciji, opolnomočenju in aktivnem vključevanju, kot so skupinski in kreativni pristopi ali opazovanje v skupnosti. 

Vsi prisotni so se strinjali, da bi ustanovitev posebne komisije oziroma neodvisnega telesa za etična vprašanja pomembno prispevala k lažji prepoznavi morebitnih neetičnih praks ter k doslednejšemu spremljanju in uresničevanju etičnih standardov v raziskovalnem in strokovnem delu.