Enakost spolov v Ruandi

Ruanda se pogosto omenja kot država z izjemno visoko stopnjo enakosti spolov, in sicer predvsem zaradi velikega deleža žensk v parlamentu. To je vsekakor pozitivno, vendar se moramo vprašati, ali je to zadosten indikator enakosti spolov.

Močna politična volja za vključitev dimenzije spola v vladne programe temelji na pravnih, institucionalnih in političnih okvirih[1], ki so ključni pri odpravljanju neenakosti med spoloma (GMO, 2019). Močna politična volja se odraža tudi v ratifikaciji in implementaciji številnih mednarodnih in regionalnih dokumentov,[2] najbolj izpostavljen in hvaljen dosežek Ruande pa je visoka vključenost žensk v politiko, kar je zagotovo posledica (tudi ali predvsem) leta 2003 uvedenih kvot (Hogg, 2009). Izkušnje tudi drugih držav kažejo na to, da je vključenost žensk v politiko izjemno nizka, dokler niso uvedene kvote. Torej so kvote ne samo smiselne, ampak tudi nujne. Vendar nekateri kritiki (npr. Bauer in Burnet, 2013; Burnet, 2008) pravijo, da se ob podrobni analizi politične situacije in volilnega sistema v Ruandi pojavljajo dvomi o dejanskih razlogih za uvedbo kvot in specifičnega volilnega sistema.[3] Ena izmed teorij je, da je oboje namenjeno zagotavljanju večine v parlamentu in vseh organih odločanja stranki RPF ter da je ta sistem zlorabljen tudi za onemogočanje oziroma preprečevanje politične opozicije. Burnet (2008) trdi celo, da se je po eni strani povečala participacija žensk v politiki, po drugi strani pa zmanjšala njihova moč in vpliv. Številne avtorice in avtorji, ki pišejo o Ruandi, postavljajo vprašanje, kakšno vlogo oziroma moč imajo ženske v politiki. Odgovor je: takšno kot vsi ostali (v polavtoritarnem ali avtoritarnem režimu). Če strnem, imamo na eni strani visoko vključenost žensk v politiko in prizadevanja za enakost spolov skozi zakonodajo in politike, na drugi strani pa onemogočanje kakršnega koli političnega nestrinjanja z oblastjo (ki sicer enako omejuje moške in ženske), ki se ga pogosto utiša z zastraševanjem, pripori, aretacijami, izginotji itd. (Human Rights Watch, 2018). Vzporedno potekajo torej politike vključevanja in izključevanja.

Debusscher in Ansoms (2013, str. 6–7) menita, da je vključevanje žensk v ruandsko civilno družbo utrlo pot večji enakosti spolov na političnem prizorišču na več načinov. Prvič, pomembna vloga, ki so jo ženske prevzele po genocidu, je ustvarila pozitivno podobo žensk in pomagala poudariti legitimnost politične udeležbe žensk. Po genocidu so ženske organizacije dobile več manevrskega prostora v primerjavi z drugimi organizacijami civilne družbe, npr. organizacijami, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Drugič, izkušnje, ki so jih ženske pridobile v sektorju civilne družbe, so jim koristile pri vstopu v politiko in državno upravo. Tretjič, zavezanost vladajoče stranke RPF za krepitev vloge žensk je prispevala k večji pozornosti do enakosti spolov. Predsednik in drugi vidnejši člani RPF so dolgo živeli v izgnanstvu v Ugandi in bili izpostavljeni ugandskim politikam, vključno s politikami o pravicah žensk. Kagame in tudi nekateri njegovi sodelavci so bili častniki v Musevenijevem nacionalnem odporniškem gibanju (v angl. National Resistance Movement – NRM) in po vzoru NRM so tudi v RPF sprejeli podobne taktike in politike, npr. vključevanje žensk v svoje politične in vojaške (oborožene) strukture (Mamdani, 2001; Mutume, 2004). Poleg voditeljev RPF se je v Ruando iz Ugande, DRC, Tanzanije in Burundija vrnilo veliko beguncev, ki zdaj zasedajo različne položaje v državni upravi, na ministrstvih, v mednarodnih organizacijah ali organizacijah civilne družbe. Na njihovo delo vsekakor vplivajo tudi izkušnje in stališča, ki so jim bili izpostavljeni v sosednjih državah (Debusscher in Ansoms, 2013, str. 7).

Vloga žensk v RPF (in prej v RPA) in osvobodilnem gibanju je bistvena za naklonjenost vprašanjem enakosti spolov oz. sprejemanje politik za enakost spolov in vključevanje žensk v politiko. V Ruandi je bila povezava med gospodarskim razvojem in mirom zelo močna in vloga žensk v tem procesu je bila jasna. Čeprav se je žensko gibanje v Ruandi razvijalo že pred genocidom, je v obdobju 1994–2003 močno naraslo in postalo eden najbolj dejavnih delov civilne družbe.[4] To ponazarja zagovorniška vloga ženskega gibanja, ki ga je vodila krovna organizacija Profemmes, okoli zakona o dedovanju iz leta 1999, ratifikacije nove ustave leta 2003, zemljiške politike iz leta 2004 in predloga zakona o preprečevanju nasilja na podlagi spola (Debusscher in Ansoms, 2013, str. 6). V zadnjem desetletju, odkar sem Ruando obiskala devetkrat, pa je opazno krčenje prostora za delovanje NVO oziroma ima vlada močen nadzor nad NVO in vpliv na njihove programe (podlaga za to pa je v zakonu o NVO, sprejetem leta 2001). NVO morajo slediti vladnim programom in izvajati dejavnosti, ki se skladajo z vladnimi prioritetami.

______________________________________________________________________

[1] Vizija 2020; Ustava Republike Ruande; Nacionalna politika spolov; Sektorske strategije; Politika o izobraževanju deklet 2008; Nacionalna politika proti nasilju na podlagi spola; Nacionalna politika decentralizacije; Politika zdravstvenega sektorja; Strateški načrt za preoblikovanje kmetijstva; Zakon o državnem financiranju; Zakon o lastništvu zemlje; Zakon o zakonski zvezi, donacijah in nasledstvih; Ministrstvo za spol in pomocijo družine; Nacionalni ženski svet; Urad za spremljanje spolov; Ruandski ženski parlamentarni forum.

[2] Convention on the Elimination of all Forms of Discrimination against Women – CEDAW (1979), Beijing Platform for Action (1995), Maputo Protocol to the African Charter on Human and Peoples’ Rights on the Rights of Women in Africa (2003), Solemn Declaration on Gender Equality in Africa (2004) itd. Poleg tega je Ruanda potrdila tudi East Africa gender policy, COMESA gender policy, AU Gender Policy, Agenda 2030 for Sustainable Development Goals (SDGs) in African Union Agenda 2063.

[3] Ruandski parlament sestavljata zgornji (v angl. Upper Chamber – Senate) in spodnji dom (v angl. Lower Chamber – Chamber of Deputies). Zgornji dom ima 26 sedežev in predstavnice_ke posredno volijo različni nacionalni odbori ali jih imenuje predsednik države. Spodnji dom pa ima 80 sedežev. Od tega se 53 poslank_cev voli neposredno na volitvah, 27 mest pa posredno izvolijo  nacionalni odbori. Od teh 27 je 24 mest rezerviranih za ženske, dve mesti za predstavnici_ka mladih in eno mesto za predstavnico_ka hendikepiranih (Ustava, 2015, 75. člen in 80. člen). Zaradi tega kritika, da si na tak način RPF že vnaprej zagotovi večino v parlamentu, saj so v nacionalnih odborih, ki posredno izvolijo teh 26 senatork_jev in 27 predstavnic_kov, predvsem člani_ce RPF.

[4] Leta 1995, samo eno leto po genocidu, se je skupina ruandskih žensk udeležila svetovne konference o ženskah v Pekingu in prinesla domov pomembne politične sklepe – med njimi tudi 30 % kvote za udeležbo žensk v politiki, kar je bilo pozneje vključeno v novo ruandsko ustavo (Pearson, 2008, str. 20).