Izstop iz logike vojne: Ali obstaja mirovna perspektiva za rusko-ukrajinsko vojno?
1. 3. 2024 | Politika
Objavljamo prispevek dr. Wernerja Wintersteinerja. Dr. Werner Wintersteiner je upokojen profesor na Univerzi v Celovcu (AAU) v Avstriji, raziskovalec miru in skupaj z Wilfriedom Grafom sourednik nemške različice knjige Edgarja Morina: Od vojne do vojne. Od leta 1940 do napada na Ukrajino (Turia+Kant 2023). Kot govorec je sodeloval v drugem pogovoru cikla Misliti mir: Prebujanje mirovnega gibanja? v Kopru.
- DINAMIKA AGRESIJE – NASILJE USTVARJA NASILJE
Ruska agresija na Ukrajino ni povzročila samo neskončnega trpljenja, ki ga še vedno povzroča, temveč je sprožila tudi nevarno dinamiko v mednarodnih odnosih. Zahod ne podpira le, kot pravi, ukrajinskega obrambnega boja. Z množičnim oboroževanjem, zmanjševanjem vseh stikov s “sovražnikom”, miselno militarizacijo in vse bolj tunelskim videnjem, ter celo povsem nerealno razpravo o tem, da bi evropske države imele lastno jedrsko orožje, namreč tudi sam prehaja na vojni sistem. Zeitenwende (prelomnica), ki jo je razglasil nemški kancler Scholz, ni objektiven opis razmer, temveč politična izjava, ki grozi, da bo postala samouresničujoča se prerokba. To je na obeh straneh ustvarilo ozračje strahu in groze – strah pred nasprotnikom in nasiljem, ki naj bi bilo potrebno za njegovo upočasnitev. Točno tako se oblikuje spirala eskalacije in vsi ostajamo ujeti v lastno logiko vojne.
- SLON V SOBI – PODNEBNA KATASTROFA
O tem nihče ne govori, a nekaj je jasno: ta vojna je resen korak nazaj v boju proti podnebni katastrofi z nepredvidljivimi posledicami. Ne gre le za uničenje okolja v sami Ukrajini, temveč tudi za ekološke stroške obsežnega kopičenja orožja na obeh straneh in posredne stroške. Denar, ki se vlaga v oboroževanje, se seveda ne porablja za varstvo podnebja. Končno je tu še psihološki dejavnik: pozornost politikov in splošne javnosti se odvrača od podnebja in biotske raznovrstnosti – celotna miselnost se spreminja, kot da bi narava v miru počakala, dokler ljudje ne končamo spora. Če bi nas opazovali Marsovci, bi mislili, da smo nori, ker se bojujemo med seboj, namesto da bi naredili vse, kar je v naši moči, da bi se rešili nevarnosti, ki smo si jo na žalost povzročili sami.
- MOŽNOSTI ZA KONČANJE VOJNE
Vojno je mogoče končati na štiri načine:
– Zmaga ene od obeh strani;
– izkrvavitev in izčrpanost obeh strani;
– sprememba oblasti v Rusiji in prostovoljno prenehanje vojne;
– ali množično posredovanje sil svetovne skupnosti, ki zahtevajo prekinitev sovražnosti.
Teoretično je mogoč tudi peti scenarij, in sicer elementarni svetovni dogodek, ki vpletene strani prisili, da mu posvetijo vso svojo energijo. Na primer velika naravna nesreča kot posledica podnebnih sprememb. Medtem ko se tretja možnost, sprememba ruskega režima, trenutno zdi precej malo verjetna (vendar nikoli ne smemo ničesar popolnoma izključiti), Rusija in Ukrajina ter Zahod stavijo na prvo možnost, mir z zmago. Vendar je bil doslej rezultat dolgotrajna vojna brez jasnih prednosti za obe strani in s tem brez predvidljivega konca, s tem pa možnost 2, vojna do medsebojnega izčrpanja z nenehnim tveganjem eskalacije. Številni zahodni vojaški strokovnjaki menijo, da je to najverjetnejši scenarij. Žal nihče ne razpravlja o možnosti 4, kar je prav tako znak svetovnega upada mirovnega razmišljanja. Navsezadnje so bili ZN ustanovljeni kot močna in splošno priznana institucija za blaženje sporov med državami ali za čim hitrejše končanje vojn. Seveda ta mehanizem, zlasti Varnostni svet ZN, ne deluje več, takoj ko je ena od njegovih članic vpletena v konflikt. Vendar pa obstajajo tudi druge možnosti, ki jim še ni bilo posvečene dovolj pozornosti. Četudi je delovanje ZN trenutno močno okrnjeno, to nikakor ni razlog, da bi idejo ZN – tj. načela nenasilnega reševanja sporov in kolektivne varnosti – opustili.
- OBLIKOVANJE PROTIVOJNE KOALICIJE
Četudi se tega s svojo zahodnjaško aroganco običajno niti ne zavedamo, so države, ki predstavljajo večino svetovnega prebivalstva z glasovanjem v ZN pokazale, da ne želijo te vojne in ne želijo, da bi jih v njo vlekli na eni ali drugi strani. Na svetovnem prizorišču delujejo vse bolj samozavestno. Številne države, zlasti na jugu, so sprožile pobude za posredovanje:
Turčija, Italija, mednarodna delovna skupina Vatikana, Mehika, Brazilija, skupina držav Afriške unije, Ljudska republika Kitajska, Indonezija, … Pobude so podale tudi posamezne osebnosti, kot je Nobelov nagrajenec za mir in nekdanji predsednik Kostarike Óscar Arias Sánchez. Te pobude so zelo dragocene, čeprav doslej niso bile uspešne. Sporazum o žitu je vendar pokazal, kako občutljiva je Rusija na pobude južnih držav. Če bi te pobude zdaj lahko oblikovale skupno protivojno koalicijo, bi nastale nove razmere. Nevtralne države, kot je zlasti Avstrija, bi morale takšne pobude po svojih najboljših močeh podpreti, namesto da stojijo ob strani. Če si resnično želimo miru, se moramo nanj pripraviti.
- ISKANJE USTVARJALNIH REŠITEV ZA KONFLIKT
Prenehanje sovražnosti ne pomeni nujno, kot se pogosto napačno trdi, kapitulacije Ukrajine ali priznanja ruskih osvajanj. Kot kažejo številni zgodovinski primeri, je možno tudi demilitarizirano območje, začasna uprava spornih ozemelj s strani ZN in dolgoročni proces pogajanj o mirovni rešitvi. Seveda ta miroljubna pot prinaša enako tveganje neuspeha kot sedanja divja vojna – a z veliko razliko, da pri njej ostanejo človeška življenja, narava in naselja, prometne poti, industrijski obrati in kmetijstvo, nepoškodovani. Seveda se bo treba zavedati, da je pravi mir mogoče doseči le, če se upoštevajo osnovne potrebe (ne pa zahteve ali vojni cilji!) obeh strani, kar je težko in dolgoročno prizadevanje. Prej kot bo orožje utihnilo, prej bo ta cilj dosegljiv.
- VERJETI V MIR
Popolnoma presenetljivo je, da se tako malo glasov zavzema za mir, zlasti v luči nevarnega razvoja ruske vojne proti Ukrajini. Zakaj verjamemo v vojno in ne v mir? Zakaj smo zatrli izkušnjo s konca hladne vojne, da lahko varnost dosežemo le skupaj ter da sta razbremenitev in razorožitev mogoča, če imamo pogum sprejeti ukrepe za krepitev zaupanja? Končno bi morali mobilizirati rezerve kritičnega mišljenja, poguma, domišljije in ustvarjalnosti, ki v nas še vedno mirujejo!
