26. februarja 2025 je minilo 33 let, odkar je 25. 671 ljudi bilo izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev,
ki ga je izvedla oblast Republike Slovenije.
To je bil samovoljni akt, ki ni imel nobene zakonske podlage. 33 let po izbrisu 13.000 izbrisanih še vedno nima niti povrnjenega statusa (dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji) niti odškodnine za povzročeno škodo.
Mirovni inštitut na področju izbrisa deluje že več kot dve desetletji. Še vedno zastopamo izbrisane posameznice in posameznike v postopkih za urejanje statusa v Sloveniji. Ker zakon za urejanje statusa izbrisanih že dolgo ne velja več, v Sloveniji pa še vedno živijo izbrisani (in njihovi družinski člani) brez vsakega statusa, si prizadevamo njihov položaj urediti z drugimi pravnimi sredstvi. Hkrati pa ostajamo aktivni pri zagovorništvu pravic izbrisanih v širšem smislu, saj vztrajno opozarjamo na to, kako pomanjkljivi so bili dosedanji ukrepi za popravo krivic, ki več kot polovici izbrisanih niso bili dostopni, položaja pa niso izboljšali tudi za marsikoga izmed tistih, ki so jih bili deležni. Še naprej zahtevamo celovito popravo krivic, predvsem ustrezno zakonsko ureditev dostopa do stalnega prebivanja za vse izbrisane prebivalce Slovenije. In še naprej si prizadevamo, da se izbris in izbrisanih ne pozabi.
V okviru projekta »Nepozabljeni: zagovorništvo pravic izbrisanih« objavljamo šest zgodb izbrisanih in/ali njihovih otrok, v katerih bomo izpostavili, kako je izbris vplival na njihovo življenje in kakšne (trajne) posledice jim je pustil.
Vabimo vas k branju.
1. zgodba: »SPLOH NISEM VEDEL, DA SEM IZBRISAN«
2. zgodba: »ROJEN TUKAJ, PA TUJEC«
3. zgodba: »IZBRISANA V DRŽAVI, KJER SEM SE RODILA«
Na temo izbrisa je leta 2024 Andraž Rožman, pri Založbi Goga, izdal dokumentarni roman z naslovom Tega se ne da izbrisati. V tem romanu so predstavljene tudi zgodbe tistih, ki jih je izbris neposredno prizadel. Zgodbe povezuje ista izkušnja, ki pa je bila doživeta iz različnih perspektiv. Ena izmed predstavljenih zgodb izbrisanih je osebna zgodba Ljubinka Tomića, ki je na žalost marca 2025 preminil. Njegova zgodba je prva v seriji šestih zgodb, ki jih objavljamo.
“Nekje do mojega 11. leta sem živel z očetom v centru za tujce in begunce. Tam nikoli nismo imeli problemov s hrano ali z ljudmi. Vsi so bili v redu, socialni delavci in policisti. Edino v šoli… V šoli so me dostikrat zafrkavali, ker sem v azilnem domu, ker nimamo svojega stanovanja. Oni niso vedeli, kakšen problem je to, oni so imeli vse “pošlihtano”. Bil sem v tretjem razredu, ko so mi govorili, da sem čefur, da sem izbjeglica, da naj grem nazaj dol na Kosovo ali v Srbijo.”
Skozi osnovno šolo sem se družila z istimi ljudmi, tudi starši so se poznali med seboj. Ko so načrtovali, da gredo na morje, so običajno vzeli še tri prijateljice – in vzeli bi tudi mene. Morala sem reči, da ne morem… Resnice nisem povedala, ker me je bilo sram, ker bi potem morala razlagati, kaj pomeni biti izbrisan. In tega nisem hotela. Bila sem zaskrbljena, kako bi me potem gledali. Spraševali bi, zakaj moja starša tega nista uredila. Mogoče bi jih začeli gledati drugače – ali mene. Morda bi ju celo krivili ali me poniževali.
4. zgodba: »ŠE DANES ME KOT IZBRISANO DRŽAVNI SISTEM ODBIJA«
5. zgodba: »SEM TUKAJ. VEDNO SEM BIL. ZGODBO IMAM. PPRAVICE ŠE NE. «
6. zgodba: »ZGODBE OTROK IZBRISANIH NE SMEJO BITI IZBRISANE IN UTIŠANE!«
S hčerko sva iz Slovenije potovali na obisk v Bosno. Nisem se mogla pravočasno vrniti, ker je bil most porušen, in sem 5 ali 6 dni zamudila v službo. Takrat sem dobila odpoved, kar si nikoli nisem mislila, da se bo zgodilo. To je bil zame šok, travma. Ko sem se lahko vrnila v Slovenijo, sem leta 1993 izvedela, da sem izbrisana, ko sem šla na ministrstvo vprašat za državljanstvo. Ampak kaj pa to pomeni – izbrisana? Da pravzaprav ne obstajam? A lahko vsaj dam pritožbo? Pa so mi rekli, da ne vedo, če imam pravico do pritožbe, ker ne obstajam. Kako ne obstajam?
20 let so me obravnavali kot državljana BiH, čeprav sem ves čas živel tukaj. Iz vseh potrdil je razvidno, da sem bil od leta 1979 do 1992 prijavljen v Prekmurju. Potem pa kar naenkrat kot državljan BiH. Do leta 2012 sem bil formalno v sistemu kot državljan BiH, čeprav nisem imel nobene povezave s to državo. Kasneje smo skupaj z uradniki ugotovili, da sem bil kot otrok prijavljen na jugoslovanski ambasadi v Avstriji, a nikoli ustrezno vpisan v matično knjigo državljanov. In nisem bil edini – veliko otrok, rojenih v tujini, ni bilo pravilno vpisanih. Po takratni jugoslovanski zakonodaji je bilo dovolj, da si bil kot otrok prijavljen na krajevnem uradu ali občini.
Še enkrat hočem izpostaviti, da smo otroci izbrisanih zelo pomemben člen v celotnem boju izbrisanih in dostikrat kdo reče, da je premalo otrok izbrisanih, ki bi nadaljevali ta naš boj. Ne zamerim jim nič, ni treba, da se izpostavljajo, ampak naj nas vsaj podprejo – npr. vsaj s podpisi peticije, ali da bi vsaj rekli: »Svaka vam čast za ta mehki Ć, ki ste ga postavili,« ali »svaka vam čast za ta boj.« Želim si, da se ta boj naših staršev nadaljuje. Mi boja ne bomo predali. Napovedujem tudi boj za pravice otrok izbrisanih na Evropskem sodišču za človekove pravice. Se pravi, otroci izbrisanih proti Sloveniji. Ker naše zgodbe, zgodbe otrok izbrisanih, ne smejo biti izbrisane in utišane.
Ukrepaj in zahtevaj zakonske ukrepe za povrnitev statusa in popravo krivic vsem izbrisanim:
Mirovni inštitut in Amnesty Slovenije vlado pozivata k čimprejšnji pripravi zakonskih ukrepov, ki bodo omogočili povrnitev statusa in popravo krivic vsem izbrisanim. Ukrepi, ki morajo biti brez časovne omejitve, morajo omogočiti hitro in učinkovito ureditev statusa ter dostop do socialnega in zdravstvenega varstva.
Pri svojem delu smo na Mirovnem inštitutu v več kot dveh desetletjih sodelovali z izbrisanimi, njihovimi društvi, aktivisti in aktivistkami, novinarji, novinarkami in drugimi civilnodružbenimi akterji, raziskovalkami, raziskovalci in angažiranimi posamezniki in posameznicami. Naše delo obsega: