Živeti mir 17: Pisma o vojnah in miru

Moja zgodba je zgodba otroka, ki je preživel vojno. Stara sem bila pet let, ko je Rusija spodbudila separatiste in se je na ozemlju Gruzije začela »abhazijska vojna«. Vojna je zahtevala nešteto življenj, prinesla vsesplošno uničenje in razselila na stotine tisoč ljudi. Vključno z menoj.

Spomini, ki jih skrbno varujem, se mi pogosto prikazujejo kot lepe sanje. Otrok srečno živi v svojem domu, hiša se nahaja v obmorskem mestu, obdanem z zelenimi palmami, kjer je vedno toplo in kjer so ljudje prijazni. Te spomine nato nadomesti žalostna zgodba. Spomnim se kaosa, ki je izbruhnil v mestu, obupanih obrazov svojih staršev, ki so morali zapustiti dom in se preseliti nekam daleč stran … Zvok bomb nadomesti materino uspavanko, udobje doma pa nadomestijo dolgotrajne selitve in začasna zatočišča.

Ko je gruzijska vlada izgubila nadzor nad Abhazijo, je moja družina zapustila Suhumi, morali smo pobegniti pred vojno in se preseliti v relativno varen kraj. V Abhaziji se je začelo etnično čiščenje. Vsakega Gruzijca, ki so ga našli v njegovem domu, so najeti vojaki brutalno pretepli in mučili. Starejši prebivalci niso želeli zapustiti svojih starodavnih prebivališč. Mnogi so umrli v groznih razmerah.

Mesto smo zapustili z ladjo. Nekateri ljudje so morali v groznih razmerah prečkati gorski prelaz med mestom Sakeni in vasjo Chuberi. Mnogi na tej poti so zmrznili in niso uspeli pobegniti na varno.

Po odhodu iz Abhazije se je začelo težko obdobje razselitve. Država, oslabljena zaradi vojne, ni mogla ustrezno poskrbeti za razseljene. Živeli smo v nekdanjih hotelih, bolnišnicah in tovarnah. Naša štiričlanska družina je sedem let živela v 15 kvadratnih metrov veliki sobi nekdanjega hotela. Nato smo se s pomočjo prijaznih ljudi preselili v prostore nekdanje tovarne.

Vojna je trajala trinajst mesecev. Abhazija je bila v ruševinah. Ljudje, ki so nekoč živeli kot prijatelji, so nenadoma postali sovražniki. Sovraštvo je ustvarila zunanja sila in porušenega mostu vse do danes ni bilo mogoče obnoviti. Dejstvo, da so ljudje svoje domove zapustili z ročnimi torbicami v rokah, kaže, da so jih zapustili v upanju, da bo konflikt rešen hitro in da se bodo ljudje hitro spet spravili, a je tudi dokaz, da so konflikt umetno ustvarili. Ruska stran poskuša ovirati postavljanje skupnih temeljev, saj zanjo zamrznjeni konflikt predstavlja predmet stalnega pritiska na Gruzijo. Brez Rusije ni možnosti za pravi dialog. Vpliv na Abhazijo je tako velik, da abhazijske oblasti ne naredijo niti enega samega koraka brez dovoljenja Rusije.

Čustva iz vojne, ki sem jo doživela kot otrok, sem ponovno občutila, ko sem bila stara dvajset let in ko je Rusija avgusta 2008 kršila suverenost gruzijskih meja in proti nam sprožila obsežno vojno.

Med vojno sem morala ostati daleč proč od svoje družine. Mesto, kjer sem živela s svojimi sorodniki, je bilo bombardirano. Vojaški helikopterji so leteli nad našo hišo in tokrat sem jasneje spoznala krutost vojne. Bolj uporno sem gledala na to, kako dolgo bo trajalo preden nas bo sosed kaznoval samo zato, ker si želimo svobode. V času, ki sem ga preživela proč od doma, sem razmišljala o vzrokih in posledicah vojne, o njenih grozotah in o tem, kako vojna prodira v življenja ljudi in jih uničuje. Kako je mogoče, da načrti tistih, ki si želijo vojno, prevladajo nad pravico tistih, ki si želijo živeti?

Avgustovska vojna, ki ji je sledil nov val beguncev iz Samachabla, je trajala pet dni. Nato so situacijo zamrznili, kar je ustrezalo Rusiji. Ta je priznala tako imenovano neodvisnost dveh gruzijskih regij in zasedla petino države, kar je povzročilo razselitev približno 300.000 ljudi, skoraj osem odstotkov našega prebivalstva. Ruske oblasti so popolnoma uzurpirale lokalno tako imenovano »vlado«, blizu državne avtoceste so postavile svoje čete, medtem ko razseljenemu prebivalstvu še vedno niso dovolili vrnitve na svoje domove.

Mesec dni po začetku vojne sem se vrnila iz mesta Poti v Tbilisi. Ponovno sem hodila skozi bombardirana mesta in ponovno opazovala obupane ljudi na cestah, ki so vedno znova postavljali ista vprašanja …

Po dveh vojnah je divjanje vojne v drugi državi še posebej boleče opazovati. Vojna v Ukrajini je zame in za druge Gruzijce še vedno boleča vojna. Danes Gruzija živi med dvema konfliktoma z ruskimi četami, ki zasedajo njeno ozemlje, kar še vedno vpliva na našo psihologijo. Vojaki samovoljno postavljajo bodeče žice na nekatera ozemlja, kar preprečuje prebivalcem, da bi živeli v miru. Na primer, družina se lahko nekega jutra prebudi in ugotovi, da jim njihova zemlja nenadoma »ne pripada« več, saj je pod nadzorom ruskih čet. Nekatere ljudi, ki so živeli na bližnjih območjih, so ugrabili, več ljudi je v zadnjih letih izgubilo življenje.

Ljudje na konfliktnem območju živijo v težkih razmerah. Gruzijsko prebivalstvo, vključno z mojimi sorodniki še vedno živi v vzhodnem delu Abhazije. Nimajo možnosti dostojne zdravstvene oskrbe, elektriko jim dobavljajo po vnaprej določenem urniku. Poučevanje gruzijskega jezika je v šolah prepovedano. Abhazijsko vodstvo diskreditira Gruzijce zaradi njihovega gruzijskega porekla. Pogosto bolnim ni mogoče zagotoviti nujne pomoči. Moj stric je v pandemiji koronavirusa umrl zaradi neustreznega zdravljenja. Če bolnike prepeljejo na ozemlje, ki ga nadzoruje Gruzija, jim gruzijski zdravniki nudijo vso nujno pomoč. Odnose ohranjamo le na medosebni ravni, sicer pa ni učinkovitih aktivnosti, ki bi bili usmerjeni v doseganje sprave med stranema.

Med razdeljenimi obstaja vrzel, ki jo poglablja tudi ruska propaganda, kar ohranja medsebojno sovraštvo. Konflikt, ki je zamrznjen že več kot dvajset let, mnogim ljudem vzbuja občutek hrepenenja po svoji rodni zemlji. Mnogi razseljeni ljudje so umrli tako daleč od doma, da so njihove vrnitve domov ostale nedosegljive sanje.

Tragično stran vojne zakrivajo s propagando in s spodbujanjem medsebojnega sovraštva, zato da bi vzbudili občutek, da obstaja objektivni razlog za medsebojno ubijanje. Zato mislim, da se je nujno boriti proti propagandi. Spoznati moramo, da v vojni nobena od strani ne more biti zmagovita.

Enotnost in medsebojna pomoč sta nujno potrebni za doseganje miru. Agresor mora spoznati, da bo premagan, če bo začel vojno. Premagala ga bosta združen svet in sile dobrega.