1. zgodba: »Sploh nisem vedel, da sem izbrisan«

Ljubinko se je rodil v Srbiji leta 1947. Kot otrok je leta 1963 prišel z bratom in s starši v Slovenijo, kjer je – z izjemo dodatnega šolanja in začasnega dela v tujini – živel ves čas. Nekaj časa je bil zaposlen v Sloveniji, kasneje pa je na različnih koncih Evrope in sveta napeljeval plinovod in naftovod. Žal ga delodajalci večinoma očitno niso prijavili, saj je imel uradno le nekaj let delovne dobe. Ko mu je umrl oče, se je dokončno vrnil v Slovenijo, saj mame ni želel pustiti same. Živel je v lastni hiši z dvema sinovoma in mamo, ki je umrla tik preden bi dopolnila 100 let in za katero je zadnja leta skrbel – kljub temu da bi tudi on sam potreboval oskrbo.

V času osamosvajanja Slovenije je zase, za mamo in svoja dva sinova oddal vlogo za slovensko državljanstvo. Vsi razen njega so dobili odgovor – in državljanstvo. On pa ne. »Ampak se nisem kaj dosti obremenjeval s tem. Mislil sem si, da mi bodo že enkrat dali potni list, saj sem že zdavnaj prišel v Slovenijo. Niti pomislil nisem, da sem izbrisan. Iz Slovenije nisem hodil, policija me ni ustavljala, in tako sem živel, dokler niso potrkali meni doma …«

1992 je bil Ljubinko eden izmed izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev, statusa pa si potem ni več uspel ponovno urediti. Enkrat je poskušal urediti slovensko državljanstvo, vendar je bil zavrnjen. Nihče mu ni povedal, da bi moral urejati dovoljenje za bivanje – in tako ga tudi ni.

Leta 2015 ga je na Mirovni inštitut napotila policija, po tem, ko so ga legitimirali in ugotovili, da nima nobenih dokumentov. V bistvu je Ljubinko imel »srečo«, da je naletel na novega policista v svojem rajonu, ki ga ni poznal in ga ni »pustil pri miru«, kot so ga leta puščali »pri miru« drugi policisti na tistem območju. Vedeli so, da nima statusa, da nima dokumentov, da je izbrisan. A mu nihče ni pomagal, da bi status uredil.

Na Mirovnem inštitutu je dobil brezplačno pravno pomoč in zastopanje v vseh administrativnih postopkih za ureditev statusa. Najprej je bilo potrebno na Policiji urediti dovolitev zadrževanja in le-to podaljševati vsakih šest mesecev. Po dveh letih neprekinjene dovolitve zadrževanja, je bilo možno na Upravni enoti urediti dovoljenje za začasno prebivanje. Le-to je bilo potrebno podaljševati skoraj pet let, da je končno potem – po skupno torej sedmih letih – bilo možno vložiti prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ljubinko je torej nezakonito odvzeti pravni status stalnega prebivalca Republike Slovenije ponovno dobil šele leta 2023. Pri tem je bilo v pomoč tudi pozitivno mnenje Urada predsednika države, da je v interesu Republike Slovenije, da Ljubinko dobi dovoljenje za stalno bivanje. Brez dolgoletne brezplačne pravne pomoči bi najverjetneje brez statusa ostal za vedno.

Vsa ta leta od izbrisa 1992 Ljubinko ni imel nobenih socialnih in ekonomskih pravic ali možnosti potrebne zdravstvene oskrbe. V sistemu ga ni bilo. Ni obstajal. Pa vendar je bil tukaj. Znašel se je, kolikor se je s svojo skromno socialno mrežo lahko. Imel je enega dobrega prijatelja, o njemu je pogosto govoril. Človek, ki je nekoč delal na različnih koncih sveta, od izbrisa dalje ni mogel zapustiti ozemlja Slovenije. Pa se je tudi s tem nekako sprijaznil. Ljubinko je bil zelo trdoživ in skromen. Zdravniško pomoč je le redko poiskal in še to le v pro bono ambulanti (za osebe brez zdravstvenega zavarovanja).

Od leta 2023, ko je končno dobil nazaj dovoljenje za stalno bivanje, je s tem dobil tudi pravico do denarne socialne pomoči in dostop do zdravstvenih storitev – čeprav izbranega osebnega zdravnika in zobozdravnika ni našel. Naučil se je jesti brez zob. Ko smo ga spodbujali k ureditvi zobne proteze, je dejal, da ni treba, da lahko še naprej živi brez zob.

Andraž Rožman je v svoji knjigi Tega se ne da izbrisati o Ljubinku zapisal, da ga je pri izbrisu najbolj motilo to, da ga je policija hotela izgnati iz Slovenije. Vendar jim tega ni pustil. Kljub težki osebni izkušnji in nepopravljivi krivici izbrisa, je Ljubinko vedno in do konca ostajal optimističen: »Škoda je, da nisem vedel za izbris. Bolje bi bilo, če bi vedel, ker bi lahko prej dobil dokumente. Mogoče bi imel zdaj penzijo. Ker pa za izbris nisem vedel toliko let… Ampak čez Slovenijo se ne bom nikoli pritoževal.«

Ljubinko je bil tudi šaljivec in vsako srečanje – pa naj je šlo za zaslišanje na upravni enoti ali za kavo v »njegovem« lokalnem kafiču – je znal narediti zabavno. Rad je tudi pripovedoval o svojih izkušnjah in prigodah z različnih koncev sveta. V Braziliji mu ni bilo všeč, je rekel, da je tam videl preveč »hudih stvari«. Mu je bilo pa všeč v Franciji. Tam je igral tudi nogomet. Vedno je ponosno govoril o tem, da je dobro igral nogomet. A vedno je tudi povedal, da je njegov brat bil pa še boljši.

Ljubinkov brat je pred nekaj leti umrl in Ljubinko je želel na pogreb v Francijo. Imel je že urejene dokumente in sorodniki iz Francije so mu kupili letalsko karto. Veselil se je tega, da bo lahko šel na pogreb. A ko je prišel na letališče, ga niso spustili na letalo. Na vprašanje »Zakaj?«, je v šali odgovoril: »Ker sem piskal!« Pred tem je prestal operacijo noge in pri sebi ni imel nobenega zdravniškega potrdila, da ima v nogi kovinske delce. Zamahnil je z roko in se pošalil, da bo pa šel naslednjič.

Predvsem kot optimističnega in šaljivega se bomo še dolgo spominjali. Junija 2025 smo namreč izvedeli, da je umrl.

Naj počiva v miru.