10958 in še štejemo: kdaj je pozno dejansko prepozno?

Ko sem jeseni 2019 prišla v Slovenijo v upanju, da bom izvedela več o izbrisu, je bila ena prvih stvari, ki sem jih slišala, da sem »prepozna«. Gibanje izbrisanih, njihovih organizacij in zaveznikov – aktivistov in raziskovalcev – je v veliki meri zamrlo. Razlogi za to so bili različni. Nekateri niso vedeli, kaj bi še lahko storili po pravni zmagi na Evropskem sodišču za človekove pravice in shemi denarnih odškodnin, ki je sledila. Finančna sredstva, ki so podpirala nekatere vidike boja, so se iztekla, zagovorniški in raziskovalni fokus pa se je moral preusmeriti na aktualna pereča vprašanja.

Izčrpanost pa se je zdela najmočnejši razlog od vseh. Vsi so bili izčrpani, saj so se tako dolgo borili. »To je zid,« je rekel eden od mojih intervjuvancev, ko je opisoval administrativne, socialne in politične ovire, s katerimi so se soočali. Dolgoletni boj je izbrisane in njihove zaveznike izčrpal. Prišlo je do izbrisa, nato pa je prišlo še do »erozije«, erozije kolektivne sposobnosti, da se upremo. Mukotrpno se je izčrpavalo ljudi, dokler niso postali preveč utrujeni, preveč bolni, preveč revni, da bi se borili v še eni birokratski bitki. Dokler nekateri niso umrli – doživeli dokončni izbris.

Dne 26. februarja 2022, 30 let po izbrisu imen več tisoč ljudi iz registra stalnega prebivalstva, je končno prišlo državno opravičilo. Opravičilo je bilo simbolno dejanje, brez materialnih posledic. Nič se ni spremenilo v življenju Zorana, enega tistih, ki so mu izbrisali ime. Še naprej je živel na enak način: brez elektrike, brez doma, brez ogrevanja pozimi, brez dostopa do ustreznega zdravstvenega varstva na stara leta. Brez statusa stalnega prebivalca ni imel pravice do ničesar. Potem ko je država priznala svojo odgovornost za izbris ljudi, ki so bili sicer upravičeni do polnopravnega članstva v novonastali Sloveniji, je bil Zoran še vedno brez pravic. Opravičilo, ki mu je bilo – kot drugim izbrisanim – izrečeno, ni pospešilo njegove možnosti za ureditev dovoljenja za stalno prebivanje, niti mu ni olajšalo dostopa do socialno-varstvenih storitev, ki jih je nujno potreboval.

V noči 13. decembra 2022, deset mesecev po opravičilu, je zagorela prikolica, kjer je živel Zoran. Da je simbolično priznala škodo, ki jo je zavestno povzročila izbrisanim, je Republika Slovenija potrebovala 10958 dni. Požar je Zoranovo življenje končal v nekaj urah. Kdaj je pozno dejansko prepozno?

Fiorella Rabuffetti

Fiorella Rabuffetti je doktorska kandidatka politologije na Univerzi v Ottawi v Kanadi. Jeseni 2019 je dva meseca preživela v Sloveniji in delala intervjuje z izbrisanimi ter aktivisti in raziskovalci, ki podpirajo njihov boj.