2. zgodba: “Rojen tukaj, pa tujec”

Rojen sem bil leta 1989 v Ljubljani. Zaradi staršev sem bil izbrisan, česar dolgo sploh nisem razumel. Vse skupaj mi je začelo postajati jasno šele po 18. letu, ko sem začel sam urejati dokumente, pa mi niso znali povedati niti, kam spadam. 

Nekje do mojega  11. leta sem živel z očetom v centru za tujce in begunce. Tam nikoli nismo imeli problemov s hrano ali z ljudmi. Vsi so bili v redu, socialni delavci in policisti. Edino v šoli… V šoli so me dostikrat zafrkavali, ker sem v azilnem domu, ker nimamo svojega stanovanja. Oni niso vedeli, kakšen problem je to, oni so imeli vse “pošlihtano”. Bil sem v tretjem razredu, ko so mi govorili, da sem čefur, da sem izbjeglica, da naj grem nazaj dol na Kosovo ali v Srbijo. 

Kot izbrisan otrok sem imel veliko težav, tudi kar se tiče potovanj ali ekskurzij. Ko so šli drugi otroci na Hrvaško ali ko so šli v Italijo, sem jaz ostal doma. Najprej nisem vedel zakaj, ker mi oče tega ni razložil, ker je mislil, da sem bil premlad. Še posebej mi je bilo hudo, ko nisem mogel nikamor potovati s sošolci. Je prišel avtobus ali celo dva avtobusa in se peljejo na morje. Jaz pa ostanem doma in potem kasneje vidim samo njihove slike. 

V srednji šoli pa je bilo drugače. Dosti ljudi ni vedelo, da sem izbrisan. V srednji ni bilo teh ekskurzij in mi ni bilo treba nič razlagati. Ampak vse pa sem moral sam kupovati, nobene pomoči nisem imel s strani države, nobene socialne. Knjige, zvezki, Urbana, zdravstveno zavarovanje… Ker sem bil izbrisan. Takrat smo že živeli na privatnem naslovu in nisem o tem govoril nikomur. Še dan danes nekateri prijatelji tega ne vedo. Ne vedo, da sem bil izbrisan. Mislijo, da sem že od nekdaj državljan. Bilo me je sram govoriti o tem.  

„Jaz sem rojen tukaj, a sem bil izbrisan. Si predstavljaš, da to razlagaš prijateljem? Oni pa: Kaj si ti počel ves ta čas? Kje si bil?“ 

Imam veliko prijateljev iz Bosne, Srbije, Hrvaške, Albanije. Vsi imajo stalno bivanje ali še državljanstvo, čeprav so tukaj šele pet ali deset let. Jaz pa jim rečem: „Jaz sem rojen tukaj, pa samo zato, ker sem bil izbrisan, ne morem iti z vami v Bosno ali Srbijo na kakšen rojstni dan.“ Si predstavljate, kaj bi si mislili moji kolegi? »Kaj pa so tvoji starši delali? Kaj pa si ti delal vsa ta leta? Kje si bil? Zakaj si tega nisi uredil?« Kaj pa jaz vem… Jaz sploh nisem vedel, kaj pomeni biti izbrisan, dokler nisem o tem začel brati. 

Ko sem bil star 24 ali 25 let, sem se dve leti trudil urediti status na Upravni enoti. Res! Ampak po domače povedano, lahko se trudiš, kolikor se hočeš, sistem te ignorira, ker si izbrisan. 

Veste, koliko policistov me je ustavilo? V Kranju, Novem mestu, Mariboru… Pa sploh niso vedeli, kaj pomeni ‘izbrisani’. Sploh niso bili poučeni, kaj to pomeni. Tudi en starejši policist mi je rekel: »A se ti delaš norca? Kaj pomeni izbrisani v Republiki Sloveniji?« 

Zmeraj, ko so me ustavili, so me peljali na policijsko postajo. Vedno. Pred kolegi in družino sem doživljal veliko sramote. Največkrat sem bil jezen, ker so me tretirali, kot da sem prišel v Slovenijo kot begunec. A se sliši, da govorim perfektno slovensko. Pa še rojstni list imam vedno v torbici, da jim ga dam. Ampak dokler oni tega ne preverijo, me ne spustijo, ni šans. In potem, po eni uri preverjanja, rečejo: ‘Joj, se opravičujemo, dajte čim prej zrihtat te papirje.’   

Do 18. leta sem še imel zdravnika, potem pa dolgo nič več. Ko so mi v bolnici prvič odkrili sladkorno bolezen, sem imel raven sladkorja v krvi 23 – skoraj bi padel v komo. Dolgo časa nisem vedel, da imam sladkorno, saj nisem imel zavarovanja in nisem hodil k zdravniku. Potem sem dolgo moral sam kupovati inzulin, kar je zelo drago. Ena gospa diabetičarka je bila zelo prijazna, mi je včasih dala zastonj te liste, da sem lahko šel dvignit v lekarno. Vedela je, kakšno je moje stanje, in je rekla, da jaz pač ne smem biti brez zdravil. Zdravnika sem spet dobil šele pred kakšnimi tremi leti pa pol. Najprej preko Pro bono ambulante,  to je za tiste brez zavarovanja. Za to sem izvedel preko Mirovnega inštituta.  

Kako sem živel brez statusa? Na črno sem delal. Ko je bilo kakšno delo, sem šel delat. Star sem bil mogoče 22 let, ko sem začel. Delal sem vse, kar je prišlo pod roke – gradbeništvo, kidanje snega, delo na strehi, pospravljanje po stanovanju, čiščenje oken, selitve… Vse sem delal. Ker sem bil vedno bolj močne postave, mi ni bil problem kaj nosit gor in dol. Edino potem, ko sem dobil sladkorno, pa sem moral fizični napor zmanjšati, ker je to zelo vplivalo na moje zdravje.  

Zdaj sem star 35 let, pa kaj imam? Niti enega meseca delovne dobe! Na črno imam več kot deset let, ampak to ne piše v računalniku. Samo tisto, kar piše črno na belem, to velja. 

Po eni strani sem še vedno jezen, da sem bil izbrisan. Po drugi strani pa sem vesel, da imam to zdaj urejeno, da sem si končno zrihtal tisto, kar mi pripada. Imam državljanstvo, potni list, zdravstveno zavarovanje in inzulina imam več kot dovolj.