3. zgodba: “Izbrisana v državi, kjer sem se rodila”

Rojena sem leta 2006 v Ljubljani. Oba starša sta bila takrat brez statusa. Tako sem tudi jaz bila brez statusa in brez dokumentov. Jaz v bistvu nisem imela takšnih težav, kot moj brat ali starša. Precej zgodaj pa sem se zavedala, kaj pomeni biti izbrisan – nekje v 4. ali 5. razredu osnovne šole. Največja stiska je bila prav v osnovni šoli – predvsem pri ekskurzijah. Ko so sošolci šli na smučanje ali na morje, na Hrvaško, v Italijo in tudi v Grčijo, sem morala jaz ostati doma. Po en teden, včasih celo dva. Ata in mama sta mi razložila, zakaj ne smem na ekskurzije. Usedli smo se skupaj,  povedala sta mi, zakaj in kako je s tem, in potem sem razumela. 

Sošolci tega niso vedeli. Zadržala sem zase, ker me je bilo sram. Spraševali bi me, zakaj ne grem z njimi. Večina sošolcev, tudi tujcev, je imela že vse urejeno. Jaz pa nisem želela govoriti o tem, ker sem se bala, da me bodo gledali drugače. Takrat, ko nisem šla na ekskurzijo, sem sošolcem rekla, da sem zbolela ali da imam druge obveznosti. Sošolci niso vedeli, učitelji pa so. Oni so razumeli, zakaj ne morem iti. 

Najbolj mi je bilo težko zaradi družbe, predvsem poleti, ko so prijatelji kaj načrtovali. Skozi celotno osnovno šolo sem se družila z istimi ljudmi, tudi starši so se poznali med seboj. Ko so načrtovali, da gredo na morje, so običajno vzeli še tri prijateljice – in vzeli bi tudi mene. Jaz pa sem morala reči, da ne morem, da imam druge plane. Zmišljevala sem si razloge – levo, desno, gor, dol. Resnice nisem povedala, ker me je bilo sram, ker bi potem morala razlagati, kaj pomeni biti izbrisan. In tega nisem hotela. Bila sem zaskrbljena, kako bi me potem gledali. Spraševali bi, zakaj moja starša tega nista uredila. Mogoče bi jih začeli gledati drugače – ali pa mene. Morda bi ju celo krivili ali mene poniževali.  

Jaz nisem svojih staršev nikoli krivila. Nič nista naredila narobe. Tudi onadva sta imela svoje težave. Ves čas sta delala na črno, ker sta bila tudi onadva izbrisana. Nisem živela v pomanjkanju. Moj oče je zdaj v slabem zdravstvenem stanju, ker je celo življenje delal v gradbeništvu. Z bratom ga zelo spoštujeva. On je najin angel. 

Stara sem bila šestnajst, ko sem dobila državljanstvo, tako da – za razliko od brata – nisem imela tistega obdobja brez vsakršne zaščite s strani države. Ko sem začela hoditi v srednjo šolo, sem že imela urejeno dovoljenje za bivanje in slovensko državljanstvo. Spomnim se, da sem nekaj delala na računalniku, ko je sodelavka Mirovnega inštituta poklicala atija in mu povedala, da sem ga dobila. Začela sem jokati – enako kot moj brat. 

Nikoli se s prijatelji nisem pogovarjala o tem. Sram me je. S prijatelji iz osnovne šole nimam več stikov in raje bi to poglavje življenja pustila zaprto. Vrata zaklenila. Kar je bilo, naj ostane za mano – in to je to. Tudi danes veliko ljudi, če bi jim omenila, sploh ne ve, kaj pomeni biti izbrisan. Ne bi verjeli ali razumeli… ne v teh časih. En primer: na predzadnji dan šole smo imeli dve uri aktivnega državljanstva s profesorico za zgodovino. Gledali smo slovenski film – bil je o izbrisanih, ena punca je bila izbrisana. Ne spomnim se več naslova, ampak film je bil dober. Profesorica je morala celemu razredu razložiti, kaj pomeni biti izbrisan. Potem smo se pogovarjali o filmu. Noben v razredu ni vedel, da je to resnična stvar – in da še danes obstaja. Jaz sem bila ves čas tiho. Nisem hotela pa tudi nisem mogla spregovoriti. Z nobeno profesorico nisem govorila o tem, ker sem mislila, da ni pomembno, da to omenjam. Hotela sem ta del življenja pustiti zaklenjen — za sabo. 

Čeprav ne čutim potrebe, da bi bila aktivistka, bi vseeno rada povedala, da me članki in novice o izbrisanih vedno pritegnejo. Žalostno je, da je po tolikih letih še vedno toliko ljudi izbrisanih. Takrat se vprašam – kje smo mi kot družba?  

Nesprejemljivo je, da država ljudem, tudi rojenim v Sloveniji v devetdesetih, pusti, da se 30 let mučijo z državljanstvom. Medtem pa pride nek znan športnik iz tujine in še preden sploh ve, kje je Slovenija, ga tukaj že čaka državljanstvo. Težko razumem, kako lahko država za nekatere stvari najde hitre rešitve, za izbrisane pa ne. Boli me pomanjkanje človečnosti.