4. zgodba: “Še danes me kot izbrisano državni sistem odbija”

S hčerko sva iz Slovenije potovali na obisk v Bosno. Nisem se mogla pravočasno vrniti, ker je bil most porušen, in sem 5 ali 6 dni zamudila v službo. Takrat sem dobila odpoved, kar si nikoli nisem mislila, da se bo zgodilo. To je bil zame šok, travma. Ko sem se lahko vrnila v Slovenijo, sem leta 1993 izvedela, da sem izbrisana, ko sem šla na ministrstvo vprašat za državljanstvo. Ampak kaj pa to pomeni – izbrisana? Da pravzaprav ne obstajam? A lahko vsaj dam pritožbo? Pa so mi rekli, da ne vedo, če imam pravico do pritožbe, ker ne obstajam. Kako ne obstajam? 

Dolgo časa nisem vedela, kaj pomeni ta izbris. Vedela sem samo, da ne obstajam, da pač tako je. Nekega soseda, ki je bil tudi izbrisan, je policija samo peljala čez mejo in ga pustila tam na Hrvaškem. Zaradi tega sem se vrnila v Bosno, ampak tudi tam, ko sem šla k zdravniku, so hčerko oskrbeli, mene pa sploh niso sprejeli: »nek’ ti daju u Sloveniji,« so rekli, ker so bili jezni na Slovenijo. Tako sem potem živela na vasi, elektrike ni bilo, perilo smo prali na roke, vsaj hrano smo si lahko pridelali. Preživeli smo, a jaz sem takrat padla v depresijo. Začela se je tudi vojna – spanje tista 4 leta, to ni bilo spanje, to je bilo mučenje. 

Problemi, muke, vojna, skrivanje. Mislila sem, da nikoli več ne bom prišla v Slovenijo. A ko so začele prihajati ven informacije glede izbrisanih, sem si rekla: »tisto svojo culico poberem pa grem.« Leta 2010 sem se vrnila in šla na upravno enoto. Razen tistega soseda nisem poznala nobenega izbrisanega. Sedela sem tam, čakamo, čakamo, noben nas ne šljivi. Potem pa sem zagledala brošuro z naslovom »Izbrisani«. Sem kar skočila v zrak, taka modra je bila. In po tej brošuri sem našla iniciativo izbrisani, Mirovni inštitut in veliko drugih organizacij. 

Potem sem šla še na Urad za človekove pravice, kjer me je sprejel en uradnik s kravato. Ko sem mu povedala, da sem prišla zaradi izbrisa, mi je rekel: »ja, vi bi samo radi imeli odškodnino.« Mene je to tako prizadelo, takrat sploh še ni bilo govora o odškodninah. Še danes se bojim, ko moram na upravno enoto. Veliko ljudi mi je pomagalo, a strah ne izgine. Bojim se tudi potovanj, vedno moram vzeti pomirjevalo. A hvala bogu smo preživeli. Rada bi se osvobodila tega strahu, ampak nič ne pomaga. Še vedno me stisne, ampak moramo živeti. 

V tem času sem spoznala veliko dobrih ljudi, na katere se lahko še danes obrnem. Veliko mladih, ki so mi pomagali. Izbris je bil dolgo tabu tema, dokler aktivisti niso šli na ulice in je spravili v javnost. Potem so o tem začeli poročati tudi novinarji. Jaz pravim: mladi morajo to naprej voditi in se boriti proti temu, kar se dogaja. Na mladih svet stoji, naj se ne pustijo ujeti v sovraštvo. To si želim. 

[Majda na mizo položi mapo z dokumenti, odpre jo in pred mano položi popisan list, na glas prebereva besedilo zapisano na papirju] 

»Še danes me državni sistem odbija, češ nisem upravičena ali nimam pravic, ker nisem državljanka. Brez da preverijo kakšne pravice imam. Sama moram dokazovati, kakšne pravice imam.« 

Ja, to je vse res. 

[Pokaže mi še en, tokrat uraden dokument, in pojasni] 

Zavrnili so mi subvencijo najemnine za stanovanje, ker nisem državljanka, ampak jaz sem izbrisana in mi subvencija pripada. In potem sem poslala pritožbo in so mi poslali nazaj opravičilo. Če jim ne bi pisala, bi plačevala polno ceno. Oni ne pogledajo v globino, kakšne pravice imaš. Mi, izbrisani, naj bi imeli enake pravice kot državljani. In če se ne pritožiš, to pač obvelja. Še danes se moramo za vse boriti. 

Najhuje pa je, ko mi kdo reče: »Sama si si kriva.« Kdo bi si želel biti sam kriv za kaj takega? Vse, kar se je zgodilo, ko so nas vrgli v brezno, kot jaz temu pravim, je bilo grozno. Izbris je name vplival zelo slabo in še danes vpliva name, psihično. Ampak borim se, da grem naprej. Tudi zato zdaj delam na Karitasu. Moje poslanstvo je, da pomagam drugim, ker so tudi meni ljudje veliko pomagali. Vsaka čast tistim, ki so se od začetka borili. 

-Majda, 65 let