5. zgodba: “Sem tukaj. Vedno sem bil. Zgodbo imam. Pravice še ne.”

Sem Miha. V Sloveniji živim že od leta 1979. Tukaj sem hodil v šolo in bil del sistema nekdanje Jugoslavije. Čeprav sem bil rojen v Avstriji, me je mama kot majhnega otroka pripeljala v Slovenijo, kjer so mi uredili stalno prebivališče. 

Odraščal sem pri teti in stricu v Prekmurju. Oče je umrl, ko sem bil še dojenček. Mama je ostala v Avstriji, a sva ohranila stik. Zaključil sem osnovno šolo, srednje šole pa nisem dokončal. 

Leta 1992 sem kot 17-letnik odkril, da sem bil izbrisan iz registra stalnega prebivališča. Takrat sem se hotel zaposliti – a nisem mogel. Imel sem še veljaven potni list in zavarovanje, a to ni pomagalo. Dokumente so mi vzeli, statusa nisem mogel urediti. Brez papirjev nisem mogel delati, brez dela pa si nisem mogel urediti papirjev. Začaran krog. 

Imel sem še enega strica, ki je bil poročen s Slovenko v Murski Soboti. To je bilo že leta 1992, ko sem zapustil teto in strica, pri katerih sem odraščal. Onadva sta mi poskušala pomagati. Teta, profesorica slovenščine, je skušala uporabiti svoje zveze – ampak ni šlo. Takrat se preprosto ni dalo nič urediti. 

Za preživetje sem delal na črno – fizična dela, gradbišča, selitve. Brez pravic, brez priznanja, brez varnosti. Počutil sem se, kot da sem izbrisan tudi iz družbe. Bil sem ranljiv, sprejemal slabe odločitve. Bil sem v zaporu. Kar sem naredil narobe, priznam – bile so moje odločitve. V trgovini se odločiš – kupiš ali ukradeš. Prevečkrat sem izbral napačno. 

Kasneje sem imel tudi težave z drogami. Ampak to sem razčistil sam s sabo. Ni mi bilo treba k terapevtu ali v center. En dan sem si rekel: to ni moje življenje. In sem prekinil vse stike z ljudmi iz tistega okolja. Opustil sem droge, vse, kar sem kdaj poskusil. Od leta 2010 nimam več nobenih težav. Res je, tega ni nikjer zabeleženega, nisem evidentiran kot ozdravljen uporabnik. Ampak tudi če bi takrat hotel pomoč, je ne bi dobil – nisem imel zdravstvenega zavarovanja. 

Težava je bila v tem, da so me dvajset let obravnavali kot državljana Bosne in Hercegovine, čeprav sem ves čas živel tukaj. Iz vseh potrdil je razvidno, da sem bil od leta 1979 do 1992 prijavljen v Prekmurju. Potem pa kar naenkrat kot državljan BiH. 

Do leta 2012 sem bil formalno v sistemu kot državljan BiH, čeprav nisem imel nobene povezave s to državo. Kasneje smo skupaj z uradniki ugotovili, da sem bil kot otrok prijavljen na jugoslovanski ambasadi v Avstriji, a nikoli ustrezno vpisan v matično knjigo državljanov. In nisem bil edini – veliko otrok, rojenih v tujini, ni bilo pravilno vpisanih. Po takratni jugoslovanski zakonodaji je bilo dovolj, da si bil kot otrok prijavljen na krajevnem uradu ali občini. To je štelo kot dovoljenje za stalno prebivanje. Danes tega nočejo priznati. Ni volje, da bi se to reševalo. Po mojem mnenju bi moral državni zbor priznati te okoliščine po pravnem nasledstvu. Če bi to priznali, bi lahko bil sprejet v državljanstvo brez dodatnih ovir. 

Ampak oni so me obravnavali kot državljana Bosne in pričakovali, da jaz dokažem, da me BiH smatra za svojega. Pa nikoli nisem imel nobene povezave z Bosno – nobenega dokumenta, nič. Nisem bil rojen tam, nisem nikoli živel tam, nisem bil nikjer prijavljen. Niti z Bosno, niti s Srbijo, kjer je imel oče stalno prebivališče. Vse sem že prej preveril – nisem bil nikjer. 

Leta 2013 sem bil tri mesece zaprt v Centru za tujce v Postojni. Poskušali so me deportirati – v Bosno, Srbijo ali Avstrijo. Prek ministrstva so pošiljali prošnje, tudi sam sem pooblastil sorodnico, da pridobi dokumente v Bosni. Z vseh institucij je prišlo isto: nikjer nisem bil prijavljen. Ne v občini, ne pri zavodu, ne v matični knjigi državljanov. Niti po mami, niti po očetu. Edina povezava je bila, da je bila mama nekoč prijavljena v BiH – jaz pa ne. Po zakonih nekdanje Jugoslavije bi moral biti vpisan kot državljan že s prijavo stalnega prebivališča – kar sem imel. Imel sem tudi jugoslovanski potni list, izdan v Murski Soboti, kar pomeni, da sem bil tu uradno prijavljen. Ampak tega nihče ni upošteval. 

V Centru za tujce so mi šli na roko – imel sem sobo, ki sem jo spremenil v pisarno. Tam sem pisal vloge, zbiral dokaze, naredil sem vse, kar je bilo v moji moči. Na koncu so ugotovili, da me nobena država ne priznava. Izpustili so me in rekli, naj si status urejam v Bosni ali Srbiji. 

Ko sem šel ven, sem bil prepuščen samemu sebi. Nobenega spremljanja, nobene pomoči. In to kljub temu, da je bilo jasno, da sem bil izbrisan. Policija me od takrat naprej samo nekako »tolerira«. Kot da sem nekje vmes – ne čisto tuj, ne čisto sprejet. 

Ko mi je umrla partnerka, sem prvič prejel večjo pomoč – župan Grosuplja je prodal svojo knjigo in denar nakazal Karitasu, kjer so nam poravnali položnice. Bil sem hvaležen. Ona je imela dva otroka – z njima smo skupaj preživljali vsakdan. Ona z majhno pokojnino, jaz z delom na črno. Vsi so vedeli, in me nekako »tolerirali«. Če bi me kdo kaznoval, bi bilo že smešno – včasih sem si mislil: a bo kdo še vprašal, če lahko diham? 

Zdaj živim v zapuščeni zgradbi, kjer prostori služijo kulturnim dogodkom. Skupnost je solidarna – pomagamo si, kolikor se da. Hrano si kupimo sami, nekaj malega dobimo. Ni sistem, je preživetje. 

Danes sodelujem z eno organizacijo in odvetnico, ki mi pomaga urejati status. Vlogo za državljanstvo sem oddal pred dvema letoma, a sem izgubil kontakte – telefon, e-mail. Upravne enote ne morem priklicati. Nihče ne odgovarja. 

Vse življenje sem tukaj, pa ne izpolnjujem pogojev – ne za začasno, ne za stalno prebivanje, ne za slovensko državljanstvo. Ker me je sistem izbrisal in napake nikoli ni popravil. In to boli. 

Ne iščem milosti. Iščem priznanje. Ne zase – za vse nas, ki smo bili izbrisani in desetletja dokazujemo, da obstajamo.