6. zgodba: “Zgodbe otrok izbrisanih ne smejo biti izbrisane in utišane!”

Najbolj me boli, da se je že v samem začetku pozabilo na nas – otroke izbrisanih. Ne bi me bolelo, pa ne bi se danes oglašal kot otrok izbrisanih, če bi bile pravice naših staršev dokončno rešene. Ampak pravice naših staršev nikakor niso rešene. Eden od razlogov, zakaj sem se pridružil temu gibanju izbrisanih, je bil to – da nadaljujem tam, kjer se je moj foter preprosto predal. Dokler se jaz nisem začel izpostavljati, se mi zdi, da nas sploh nihče ni omenjal. Ob 30. obletnici izbrisa, ko smo pripravljali tiste plakate, se spomnim, da je nekdo rekel: »Dobro bi bilo, da so tudi zgodbe izbrisanih otrok tukaj.« Pomembno se je vprašati, kaj se je zgodilo z našimi življenji. Kako so se naša življenja odvijala od izbrisa naprej? 

Leta 1992 sem se prvič v življenju soočil z besedo “čefur”. Prvič v življenju sem bil jaz nek drugačen otrok. To sem začel čutiti v bistvu v 5. razredu osnovne šole, ko so me nekateri sošolci začeli grdo gledati, če sem rekel neko besedo, nek L – za katerega jaz, dokler nisem začel delati na televiziji in poslušati svoj govor, sploh nisem vedel, da ga imam, ta L. Takrat sem že čutil to segregacijo, takrat smo “mi” postali neki “drugi”.  

V 4. razredu osnovne šole je foter kupil en tak radijski boks s kasetami in ploščami. Spomnim se tudi enih plošč, a jaz take muzike nisem maral. Mi smo poslušali Guns’N’Roses, Metallico, Divlje jagode, Ribljo čorbo… Rokerji smo bili, nismo bili tipični čefurji. In potem pridem v 5. razred in mene gledajo na enak način, kot sem jaz gledal te “naše”. “Joj, kako lahko to poslušate?”. In začnem čutiti, da smo mi pač nekaj drugega. Takrat se je začel uveljavljati rep. In ta rep je neka zvrst upora, ta blokovska naselja, mi se upiramo… Rep se je začel razvijati tudi pri nas v Sloveniji – npr. Zlatko in drugi. Jaz sem sam sebe dosti krat vprašal… OK, ko pogledaš črnce, so drugačni, imajo temno barvo kože, pa segregacija, ki se je dogajala v Ameriki… Kaj pa je bilo z nami narobe? Zakaj pa nas tukaj drugače gledate?  

Tudi kasneje, ko sem imel razgovore za službo – po telefonu se pogovarjam in vse lepo teče. “Super, imate izkušnje, takšne rabimo, boste prišli v četrtek na razgovor. Kako pa vam je ime?” In rečem Ratko Stojiljković. “Aha. Dajte, vas bomo še poklicali”. Avtomatsko, ko slišijo ime, postanem nekdo “drug”. Zelo mi je zanimivo, ko gledam ta mehki Ć, pa vidim, da dosti naših čefurjev, nima tega mehkega Ć na koncu. Spomnim se tudi tete, ki je hotela spremeniti priimek in potem še nagovoriti mojo mat Slovenko. Pa pravi mat: “Jaz sem se v Stojiljkovića zaljubila in Stojiljković ostajam”. To je bilo politično, od uradnikov na upravni enoti… Si daš delati novo osebno in jim rečeš, naj popravijo v priimku trdi Č v mehki Ć. Pa ti uradnik reče: “Ne, mi pa to v naši abecedi nimamo”. Prideš na zdravstveni pregled… Nikoli ne bom pozabil – 7. razred, sistematski pregled. Mi sestra napiše trdi Č in ji rečem: “Jaz nimam trdi Č ampak mehki Ć”. In ona pravi: “Pri nas v Sloveniji tega ni”. Vedno te neke borbe, od učiteljev do sosedov. Vse to se je ful čutilo.  

In potem okrog leta 2000 pride prehod iz osnovne šole v srednjo šolo. Šele v srednji šoli sem v bistvu začutil ta institucionalni rasizem, ki se nam je dogajal v šoli. Nikoli ne bom pozabil profesorice slovenščine – ona je tudi kriva za to, da sem pet dni pred maturo naredil incident in odkorakal ven iz šole. “Aha, Stojiljković, ti imaš pa popravca”. Pridem na popravca, naredim s 4-ko. Naslednje leto: “Stojiljković, popravca.” Pridem na popravca, naredim s 5-ko. What the fuck, kaj je narobe z mano? Vedno smo bili mi čefurji tisti, ki smo se morali dokazovati in vedno več pokazati. Nisem bil glup dečko, vedno sem bil pameten in sem si tudi želel končati šolo. Ampak ko trpiš te stvari dolgo časa, pa imaš potem še izbrisanega fotra doma in ti še on najeda s tem izbrisom… Mi, otroci izbrisanih, ne samo, da smo trpeli od družbe, trpeli smo tudi od njih (izbrisanih staršev). Če pogledate film Outsider, je direktno v tisti glavni vlogi naše življenje. Večina otrok oficirjev smo doživljali točno tisto, kar je ta model doživljal v 80-ih. Zdaj si pa predstavljajte to miselnost teh, ki so bili izbrisani – ne samo, da mu je država kriva, na koncu si mu še ti kriv za vse.  

Prideš ven, policija te popisuje. “Daj osebno”. Ti daš osebno. Slovenska osebna, a policaj te vpraša: “Imaš državljanstvo?”. “Ja ne brate, si glup ali kaj? Kaj ti piše?” “Kako se pa ti z mano obnašaš?” “Kako se pa ti z mano obnašaš?” Potem se pa začnejo ta trenja in ta upor. Ko smo odraščali, recimo ta prva leta po 92. letu, so neki kvazi teritorialci pijani v kafani vzklikali “Slovenija” in se spravljali na nas otroke. Ko smo zrasli, smo jim začeli vračati. Policija je vedno branila njih, ne nas. Vedno si bil ti kriv, ne glede na to, kaj se je zgodilo. In to potem vse vpliva na tega otroka. Prideš domov oz. pripelje te policija domov in potem te še foter ošamara. “Sram te bilo, obruko si me!” “Ampak foter, oni so bili krivi, a razumeš, oni so mi…” Veš, nerazumevanje vsega… In potem gori ta upor.  

Pa te zgodbe, ki so se našim fotrom in mtkam… pa samo mtkam, pusti fotre, ampak tem mtkam našim, ki so se dogajale – to so bile tako strašne zgodbe. Od tega, da so moji mtki, ki je delala v Cankarjevem domu pa v baru v Maximarketu, kamor so hodili vsi vrli politiki, ki so še danes politiki, govorili “čefurska kurba” pa “zakaj si pa čefurja izbrala?” To so bile take gnusne stvari. In take stvari te potem gradijo. Ulica te poje. Ta naša ulica je bila vedno vezana na nek upor, zato ima v mojem življenju ulica tak simboličen pomen. Dosti krat zdaj, ko protestiramo, rečem “ulice so naše”. Ampak takrat so bile ulice zares naše.  

In potem pridemo do te srednje šole in pride moja ljuba profesorica slovenščine, Mojca, in reče: “No, gospod Stojiljković, kako bi vi rekli? Svakog gosta tri dana dosta, naj ti bo, pa ti dam dvojko. Poznam take, kot si ti, ki si se švercal.” Kaj sem se švercal, imel sem srčno aritmijo, tri mesece sem bil v bolnici, kaj sem se švercal?! Popizdim, dvignem mizo, razbijem… Cela frka. Ravnatelj me kliče na zagovor. Nikoli ne bom pozabil razrednika – edini, ki se je potegoval za mene, razložil ravnatelju, da nisem bil jaz kriv, da je bila ona kriva. Pridem do ravnatelja, se mi najprej opravičuje, na koncu tega opravičila pa mi reče: “Saj konec koncev veste, kakšni ste vi z juga”. Preklinjam ravnatelja in protestno začnem hoditi ven iz šole. In ne bom nikoli pozabil tega razrednika, ki je laufal za mano in rekel: “Ratko, ne si uničiti prihodnosti!” In jaz se obrnem in rečem: “Nič se ne bom naučil od vas, ulica me bo naučila več poštenja kot vi”. In takrat sem izstopil ven iz te šole. Vse, kar znam danes, sem se naučil kot samouk. Ko sem bil star nekje 35 let, sem hotel narediti maturo. Sem celo šel v šolo, da bi pisal – a so se vrnile stare travme…  Potem sem pa dojel: če sem jaz takrat to šolo pustil in če sem šel ven, sem šel ven z razlogom. Da dokažem, da obstajajo tudi alternativne institucije, v katerih smo imeli nekapitalistične tečaje, tam sem se učil, kako se dela s kamero. Jaz sem sam sebe izobrazil, da sam danes lahko delam režijo. Full spoštujem institucionalno izobrazbo in full težim ljudem, da se naj izobražujejo. Ampak želim pa, da se prizna tudi ta alternativna izobrazba, da če si se nekaj naučil in če znaš nekaj delati, da lahko delaš. Zakaj bi se jaz skrival pa sramoval tega, da nisem končal srednje šole, če je pa nisem končal z razlogom.  

Potem sem se začel hraniti z mržnjo. Ko družba vrže bodisi družine, bodisi marginalno skupino ljudi, bodisi nas otroke izbrisanih v nek kot, se ti ljudje začnejo spraševati, kaj je njihova identiteta. Who the fuck si ti? V teh letih našega upora, ko je ta subkultura nastajala, smo začeli narodnjake na glas nabijati samo zato, da smo nervirali Slovence. In to je tisto, kar mi se zdi full pomembno in kar moram poudariti: ko odvržeš takega otroka, ki nima meja, ki ne ve, a je to OK ali to ni OK, ker ga nihče ni naučil, kaj je prav in kaj ni prav, ki nima niti doma te strukture, da bi nekdo rekel “pizda, to pa ni v redu, lajf si boš zajebal”, se potem tak otrok začne hraniti z mržnjo. In ta mržnja je mene peljala naprej do svojega 33. leta. Potem sem se pa naučil akumulirati to svojo mržnjo v neko atomsko energijo in sem začel delati nekaj, kar je prav, kar delam zadnjih deset let. Ampak ta pot je pa bila pot ulice, pot pretepov, pot življenja, ki ga ne bi nikomur privoščil. In če se ne bi zgodil ta izbris, bi jaz verjetno danes bil nek elektrotehnik, inženir… Mogoče bi delal na televiziji kot nekdo, ki se je šolal v tej smeri. Ampak po drugi strani pa sam sebi rečem, da mi ni žal za vse to, kar se mi je zgodilo. Vem, da sem eden redkih, ki je uspel, ampak če se mi ne bi vse to zgodilo, danes ne bi bil tukaj, kjer sem. In danes tukaj, kjer sem, sem full srečen, ker delam tisto, kar me osrečuje. Mogoče sem rabil nekih 15 let več, da dojamem, kdo sem jaz, kaj sem jaz, zakaj sem jaz. Ampak zdaj sem tukaj in delam to, kar delam rad.  

A veš, kaj bi bilo drugače, če ne bi bilo izbrisa? Normalno otroštvo bi imel. Zdaj, kaj pa je normalno otroštvo, pa ne vem. Poznam veliko ljudi, ki so imeli normalno otroštvo, pa so na koncu izpadli zelo nesrečni. Jaz si samo želim, da ta naš boj ostane v poduk tako mladim kot vladi. Da postane vzor mladim, da se morajo boriti, da se morajo združevati, da morajo spoštovati prijateljstvo, da se nikoli ne smejo svojega prijatelja sramovati, ne glede na to, kaj se mu zgodi. In predvsem mora biti v poduk in šamar in brca vladi, vsem vladam, da se take stvari ne smejo več dogajati.  

Do kdaj se bom boril? Enkrat sem se zjutraj zbudil in si rekel, da se mi več ne da. To je bilo leta 2016. Potem sem prižgal novice… in slišal, da prihajajo neki begunci. Vzel sem ruzak, se spakiral in šel tja. Večkrat si tako rečem, da se ne bom za nobenega več boril… In potem se zgodi neka pizdarija in jaz že letim. Tako da po moje se bom boril, dokler bom živ.  

Še enkrat hočem izpostaviti, da smo otroci izbrisanih zelo pomemben člen v celotnem boju izbrisanih in dostikrat kdo reče, da je premalo otrok izbrisanih, ki bi nadaljevali ta naš boj. Ne zamerim jim nič, ni treba, da se izpostavljajo, ampak naj nas vsaj podprejo – npr. vsaj s podpisi peticije, ali da bi vsaj rekli: “Svaka vam čast za ta mehki Ć, ki ste ga postavili,” ali “svaka vam čast za ta boj”.  Želim si, da se ta boj naših staršev nadaljuje. Mi boja ne bomo predali. Napovedujem tudi boj za pravice otrok izbrisanih na Evropskem sodišču za človekove pravice. Se pravi, otroci izbrisanih proti Sloveniji. Ker naše zgodbe, zgodbe otrok izbrisanih, ne smejo biti izbrisane in utišane.  

Ratko