Varnost brez socialne pravičnosti ne obstaja

Nekega dne smo zaposleni na Mirovnem inštitutu stali pred stavbo na Metelkovi ulici 6, kjer imamo svoje prostore, ko sta neposredno pred vhod parkirala vozilo dva kriminalista v civilu. Ker sta zablokirala edini dostop do vrat, smo ju prosili, naj vozilo premakneta. Odgovor je bil kratek in zgovoren: »Saj smo na Metelkovi.« Avto sta zaklenila in odšla. Nista bila na nujni intervenciji, temveč sta – kot že tolikokrat prej – prišla opazovat dogajanje okoli stavbe. 

Dogodek se je zgodil tri leta pred sprejetjem Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), na podlagi katerega je bilo širše območje Metelkove ulice razglašeno za varnostno tvegano območje. Čeprav mnogi tega ne vedo, je ta del mesta že dolgo pod okrepljenim policijskim nadzorom – brez vidnih pozitivnih učinkov. Prav to dejstvo kaže, da dodatna represija ne rešuje težav, ki se tu kopičijo že leta. Te težave namreč niso prvenstveno varnostne, temveč socialne ter posledica nezadostnih socialnih, stanovanjskih, zdravstvenih in integracijskih politik. 

Odziv obeh policistov ni bil naključen, temveč je simptom širšega odnosa politike, institucij in dela javnosti do Metelkove, zlasti avtonomne kulturne cone (AKC), ki se jo vztrajno predstavlja kot prostor brez pravil in nadzora. To ne drži. AKC Metelkova deluje po načelih samoorganizacije, avtonomije, solidarnosti in skupnostnega upravljanja prostora, brez hierarhičnega vodstva in zunanjega institucionalnega nadzora. Prav zato, ker že od samega začetka postavlja alternative družbenemu sistemu, je za mnoge moteča in grozeča. Razglasitev območja za varnostno tvegano je zato zgolj najnovejši korak v dolgotrajnem procesu stigmatizacije metelkovske skupnosti. 

V zadnjih letih je območje Metelkove postalo tudi prostor, kamor so se zatekli brezdomci, ljudje z odvisnostmi in migranti. Ne po naključju, temveč zato, ker so bili od drugod izrinjeni. Mesto sistematično zapira pokrite javne prostore, podhode in parke, s čimer nezaželene prebivalce briše iz vidnega javnega prostora. Rezultat je koncentracija socialnih stisk na majhnem območju okrog Metelkove, kjer se razmere – povsem predvidljivo – zaostrujejo. 

Namesto da bi se oblast soočila z lastno odgovornostjo za nastalo stanje, nanj odgovarja z razglasitvijo varnostno tveganega območja. S tem ignorira pozive nevladnih organizacij in strokovne javnosti, ki že leta opozarjajo na pomanjkljive politike ter poudarjajo, da je treba prvenstveno naslavljati strukturne vzroke revščine, brezdomstva, brezperspektivnosti, segregacije in socialne izključenosti. ZNUZJV te probleme nasprotno prevaja v varnostno vprašanje, s čimer se socialne stiske kriminalizirajo, ljudje v ranljivih položajih pa postajajo objekti nadzora in discipliniranja. Gre za jasen in nevaren premik od socialne h kaznovalni državi. 

Posebej zaskrbljujoče je, da ZNUZJV v rednem pravnem stanju uvaja ukrepe, ki so bili ustavno zamišljeni za izredne razmere: razglasitev varnostno tveganih območij, stalni nadzor, snemanje, varnostne akcije in omejevanje gibanja – brez razglasitve izrednega stanja in brez politične odgovornosti, ki bi jo takšno stanje zahtevalo. S tem se izredni ukrepi normalizirajo, avtoritarni prijemi pa postajajo del vsakdanjega upravljanja družbe. 

Zelo zgovorno je tudi dejstvo, da je bilo poleg Metelkove za varnostno tvegano območje razglašeno romsko naselje Brezje-Žabjak. Čeprav sta si ti območji prostorsko in simbolno zelo različni, ju povezuje enak vzorec: obravnavani sta kot varnostna grožnja, ne kot rezultat dolgoletne marginalizacije, institucionalne diskriminacije in opuščanja odgovornosti lokalne skupnosti in države. Stigmatizacija, marginalizacija in kriminalizacija tako znova delujejo z roko v roki. 

Ne zanikamo, da na teh območjih obstajajo resni problemi in da nekateri pojavi zahtevajo tudi represivne odzive. Toda represija ima smisel le kot del širšega, premišljenega in socialno usmerjenega paketa ukrepov. ZNUZJV tega ne ponuja. Zakon je skoraj v celoti varnostno-represiven, njegovi domnevno socialni deli pa so omejeni na administrativne in restriktivne mehanizme. 

Še več, Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti uvaja nesorazmerno represijo nad revnimi in marginaliziranimi skupinami ter jih sistematično stigmatizira, poriva na rob družbe in kriminalizira. Zato na Mirovnem inštitutu zahtevamo njegovo razveljavitev ter takojšnji umik oznake varnostno tveganega območja z območja Metelkove in iz naselja Brezje-Žabjak. Pri reševanju družbenih problemov je ključno izhajati iz dejstva, da varnost brez socialne pravičnosti ne obstaja.