Video produkcija političnih strank: Cilj so neopredeljeni volivci

Filozof in medijski analitik Boris Vezjak ter raziskovalec s področja komunikologije in medijskih študij Marko Ribać o video- in filmski produkciji političnih strank v predvolilnem času v časopisu Večer komentirata, kaj nam o načinu komuniciranja z volivkami in volivci govorijo kratki spletni videi na eni strani in kaj dokumentarni film, kakršen je Na svoji strani o Janezu Janši.

Marko Ribać opozarja: »Film [je] tudi reinterpretacija slovenske zgodovine in države, predvsem njene osamosvojitve. Ta je nacionalistična (išče enotnost naroda; evocira simbole, kot so kresovi, slovenska zastava, gore, fotografije osamosvojitve) in že, v duhu novih časov ter napovedi morebitne četrte vlade, tudi poudarja pomen militarizacije v slovenski zgodovini (osamosvojitev, Ukrajina).

Zato je pomembno, kaj v sklopu te reinterpretacije v filmu umanjka: umanjkajo nova družbena gibanja (mirovniki, ekologi, feministke, LGBT gibanje, punkerji), liberalna civilna družba v 1980-ih; Izbrisani, množične mobilizacije sindikatov in afera Depala vas v 1990-ih, umanjka pregrevanje gospodarstva v obdobju prve desno-konzervativne vlade (2004-2008); umanjka privatizacija, neoliberalno varčevanje in klicanje t. i. »trojke« l. 2012/2013; kakor umanjka vladanje z dekreti, »zaplinjanje« Ljubljane, vojna z mediji, predvsem z RTV in STA, ter visoka umrljivost prebivalstva v času pandemije Covid-19.

Umanjkajo tako tudi množični upori ljudi, ki so branili načela javnega v času represivnih vlad, ki jih je vodil g. Janša: najmnožičnejši sindikalni protesti, ki so zaustavili radikalne reforme l. 2005, najbolj množični ljudski protesti v sodobni slovenski zgodovini, t. i. »ljudske vstaje« l. 2012/2013, kolesarji in kolesarke, ki so tvegali svoje zdravje in celo svobodo vsak petek med pandemijo covida.«