Od zaščite ljudi k zaščiti meja: Militarizacija meja in kriminalizacija migracij (Mirovni inštitut)

S porastom števila migrantov_k na območju EU se je v zadnjih letih spremenil način upravljanja migracij. Evropske države migracije vse manj obravnavajo kot humanitarni ali družbeni pojav in vse bolj kot varnostno grožnjo. Temu trendu se ni izognila niti Slovenija, zlasti po letu 2015, ko je postala del balkanske poti. 

Migracije ne povzročajo le premikov ljudi, temveč tudi globoke družbene in ekonomske spremembe tako v državah izvora kot v državah prihoda. Pogosto so neposredno povezane z globalnimi neenakostmi, vojnami in političnimi nestabilnostmi, ki so del širših geopolitičnih procesov, ki jih sooblikujejo tudi evropske države. Trenutno po svetu poteka več kot 130 oboroženih konfliktov – bistveno več kot pred 15 leti. Vojne v Ukrajini, Sudanu, Gazi, Mjanmaru itd. niso izolirani dogodki – ne prizadenejo samo številnih držav v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu, temveč odražajo visoko stopnjo globalne nestabilnosti, ki jo občutimo tudi v Evropi.  

Ko izbruhne konflikt, ljudje bežijo pred nasiljem, bombardiranjem in preganjanjem, pa tudi pred opustošenjem – od vojne uničene infrastrukture in gospodarstva. Vendar evropska politika pogosto umetno ločuje med »upravičenimi« begunci_kami in »nezaželenimi« ekonomskimi migranti_ kami, čeprav so razlogi za odhod prepleteni. Posameznika_ co, ki beži pred opustošenjem se pogosto obravnava kot manj zakonsko upravičenega, čeprav ostaja ujet_a v posledice istega konflikta. Ta kategorizacija služi predvsem omejevanju pravic, ne pa razumevanju realnosti. 

Militarizacija meja je postala osrednji odziv EU na migracije. Nedavno je v veljavo stopil  Pakt o migracijah in azilu, sklop novih pravil na ravni Evropske unije za upravljanje migracij in krepitev skupnega evropskega azilnega sistema, s katerim naj bi zagotovili »varnejše zunanje meje«. Države migracije vse pogosteje obravnavajo kot varnostno vprašanje, uvajajo strožje nadzorne ukrepe, kot so ograje, rezalna žica, nadzorne tehnologije  in patrulje. Večina evropskih prebivalcev_k tega nadzora neposredno ne občuti, saj v okviru Evropske unije države sodelujejo pri (usklajenem, a strožjem) varovanju zunanjih meja, tudi prek agencije Frontex. Ta proces pomeni postopno normalizacijo vojaško-varnostnega pristopa k civilnemu vprašanju. Tudi Slovenija je leta 2015, v času schengenske meje, postavila rezilno žico in panelne ograje na meji s Hrvaško, ki so bile po letu 2022 delno odstranjene.  

Takšni ukrepi se javnosti pogosto predstavljajo kot nujni za »nadzor« in »zaščite države« ter pogosto prinašajo kratkoročne politične koristi, a dolgoročno migracij ne zmanjšujejo. Fizično zapiranje meja namreč ne ustavi ljudi, ki zaradi vojn, revščine, politične in ekonomske nestabilnosti, podnebnih sprememb ali naravnih nesreč zapuščajo svoje države. Namesto tega postajajo poti vse nevarnejše. Od leta 2018 je bilo na slovensko-hrvaški meji, predvsem ob reki Kolpi, zabeleženih več deset utopitev. 

Pomembno vlogo pri oblikovanju teh pristopov ima tudi vojaško-varnostna industrija, ki ne le dobavlja tehnologijo in opremo, temveč aktivno vpliva na razumevanje migracij kot varnostnega problema. S tem se ustvarja politični okvir, v katerem so represivni ukrepi predstavljeni kot edina možna rešitev, migrantke in migrante pa razčloveči, prikazuje kot »druge« oz. kot nevarnost. Ustvari se družbena distanca in s tem manko empatije, ki omogoča sprejemanje vse bolj skrajnih politik. 

Ob tem pa obstaja očitno protislovje: evropska gospodarstva so v veliki meri odvisna od migrantskega dela. Mnogi migranti_ ke brez dokumentov po prihodu opravljajo slabo plačana dela v kmetijstvu, gradbeništvu, negi in drugih panogah, kjer so zaradi svojega statusa bolj izpostavljeni_e izkoriščanju. Medtem ko države javno zaostrujejo politiko in kriminalizirajo migracije, hkrati dopuščajo sistem, ki temelji na poceni, negotovi in izkoriščani delovni sili. Migracije so problematične le, dokler niso ekonomsko koristne. 

Države gostiteljice, vključno s Slovenijo, se vsekakor soočajo z izzivi integracije, stanovanjske politike, zaposlovanja in socialnih storitev. A dolgoročne rešitve zahtevajo politični premik: od militarizacije k vzpostavljanju varnih in zakonitih poti, od kriminalizacije k priznavanju migracij kot sestavnega dela sodobnega sveta. Resnična varnost ne pomeni samo utrjevanje meja, ampak tudi zaščito ljudi – tako prebivalcev_k države kot tistih, ki iščejo varnost ali boljše življenje. Dokler EU vztraja pri politiki zapiranja in odvračanja, ne rešuje problema migracij, temveč ga poglablja. 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.