Kako militarizacija oblikuje naše razumevanje spola, moči in varnosti? Militarizacija kot družbeni proces in reprodukcija neenakosti (Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa)

Militarizacija ni omejena na vojsko ali oborožene spopade, temveč je širši družbeni proces, povezan z našim razumevanjem varnosti, moči in odnosov med spoloma. V tem smislu demilitarizacija ne pomeni le zmanjševanja vojaške prisotnosti, ampak tudi postopno spreminjanje logik, po katerih nasilje, hierarhijo in nadzor pogosto obravnavamo kot nekaj normalnega ali celo nujnega.  

Eden od vidikov militarizacije je utrjevanje spolnih vlog (družbenih in vedenjskih norm, ki vdani kulturi na splošno veljajo za družbeno primerne za posameznike določenega biološkega spola)1 in stereotipov. Vojaške institucije spolne vloge odražajo, a tudi aktivno proizvajajo in utrjujejo.  

Moškost se v tem kontekstu pogosto oblikuje kot bojevniška: povezana je z ideali fizične moči, discipline, poguma, pripravljenosti na tveganje in uporabe nasilja kot legitimnega sredstva. Vojaški trening, hierarhična struktura in kultura ukazovanja te vzorce dodatno utrjujejo, saj nagrajujejo pokorščino, vzdržljivost in emocionalno samoobvladovanje, medtem ko so ranljivost, skrbnost ali dvom pogosto potisnjeni na rob ali celo razumljeni kot šibkost. Na ta način vojaške institucije prispevajo k normalizaciji hegemone moškosti2, kjer je določen model moškosti postavljen kot prevladujoč in samoumeven standard.  

Takšna moškost deluje kot družbeno utrjen okvir, ki presega posameznika in vpliva na širše razumevanje moči, avtoritete in legitimnega ravnanja v javnem prostoru. Temelji na ideji, da sta nadzor in pripravljenost na konflikt ključni komponenti “prave” moškosti, kar utrjuje povezavo med spolom in določenimi oblikami politične in institucionalne moči. V militariziranih okoljih se ta logika okrepi, saj postane del vsakodnevne organizacije dela, usposabljanja in hierarhij, kjer se od pripadnikov pogosto pričakuje nenehna pripravljenost na delovanje v pogojih spopada.  

Ženskost se v militariziranih diskurzih kontrastno pogosto konstruira kot zaščitena in/ali podporna. Ženske so simbolno umeščene v vlogo tistih, ki jih je treba braniti – kot civilno prebivalstvo, matere ali nosilke “naroda”. Hkrati pa so pogosto povezane z delom, ki omogoča delovanje sistema, a ostaja manj vidno: skrb, logistična podpora, zdravstvena oskrba in čustveno delo. Tudi kadar so ženske prisotne v vojaških strukturah, so pogosto umeščene v podporne ali sekundarne vloge, kar dodatno utrjuje predstavo, da je “prava” bojna vloga primarno moška.  

Ob tem pogosto ostane spregledano, da vojne in krizne razmere v veliki meri temeljijo na delu, ki ni videno kot “vojaško”. To je predvsem skrbstveno, organizacijsko in čustveno delo, ki ga največkrat opravljajo ženske – od skrbi za družino in ranljive člane_ice skupnosti do vzdrževanja vsakdanjega življenja v razmerah negotovosti. Čeprav je to delo ključno za preživetje družbe, ostaja v javnem in političnem prostoru pogosto neprepoznano, podcenjeno ali priznano šele naknadno. 

Drugi pomembni vidik militarizacije je spolno nasilje. To ni zgolj stranski učinek vojn, temveč se neredko uporablja kot orodje pritiska, zastraševanja ali razgradnje skupnosti. Ženska telesa so v takih okoliščinah pogosto simbolno in fizično postavljena v središče spopada – kot nosilke “časti”/”sramote”, identitete/zanikanja ali reprodukcije/izničenja naroda.  Tako je spolno nasilje prepleteno tudi z nacionalnimi in političnimi ideologijami, kar ga dodatno zaplete in pogosto oteži njegovo obravnavo. Hkrati pa številni pravni in institucionalni sistemi še vedno ne zagotavljajo dovolj učinkovite zaščite in podpore žrtvam.  

Tretji vidik je feministični pogled, ki demilitarizacijo razume precej širše od vojaškega sistema. Militaristične logike so prisotne tudi v vsakdanjih institucijah – v šolah, kjer se poudarjata disciplina in tekmovalnost, v medijih, kjer je varnost pogosto predstavljena skozi grožnje, ali v političnih razpravah, kjer je uporaba sile pogosto prikazana kot samoumevna rešitev. Feministični pristopi pri tem opozarjajo, da obstajajo tudi drugačne predstave o varnosti, – takšne, ki ne temeljijo na nadzoru in nasilju, ampak na skrbi, sodelovanju in družbeni pravičnosti.  

V tem okviru imajo pomembno vlogo ženske in druge zgodovinsko izključene skupine, ki so velikokrat nosilke mirovnih pobud, lokalnih mrež solidarnosti in oblik nenasilnega odpora. Letošnji protest ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, z naslovom “Ne bomo delale za vaše vojne” je potekal v znamenju demilitarizacije. Kot so povedale: “Manj javnega denarja za dostojno življenje študentstva in delavstva pomeni več denarja za vojaško industrijo. S slabšanjem življenjskih pogojev tudi študentstvo trpi za posledicami povečane militarizacije.” 

Militarizacija presega zgolj vojaško področje in deluje kot širši družbeni okvir, ki vpliva na to, kako razumemo spol, moč in varnost. Demilitarizacija zato pomeni tudi iskanje drugačnih pristopov, ki temeljijo na skrbi, enakosti in nenasilju.  

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.