Militarizacija in dobički mednarodnih korporacij (Inštitut za ekonomsko demokracijo)

Oboroževanje se v sodobnih družbah pogosto predstavlja kot samoumeven in nujen element zagotavljanja varnosti. Takšna razlaga zanemarja širši kontekst, v katerem militarizacija nastaja in se reproducira. Trend militarizacije poganjajo različni dejavniki, saj je ta povezana z ekonomskimi, političnimi in geopolitičnimi interesi. Obrambna industrija predstavlja donosen trg, države pa kot stalni kupci z oboroževanjem ne krepijo le varnosti, temveč tudi geopolitični vpliv, domačo industrijo in delovna mesta. Ta preplet interesov zajema pojem vojaško-industrijskega kompleksa, ki označuje tesno povezanost državnih institucij, vojske in obrambnih podjetij ter omogoča reprodukcijo militarizacije tudi v odsotnosti neposrednih konfliktov. 

Osrednja značilnost kompleksa je zabrisana meja med javnim in zasebnim sektorjem. Država kot primarni naročnik zagotavlja stabilno in dolgoročno povpraševanje, medtem ko zasebna podjetja delujejo po logiki čim večjega zaslužka. Takšna ureditev ustvarja specifičen trg, na katerem je konkurenca omejena, povpraševanje pa v veliki meri politično določeno. Te okoliščine so pripomogle k visoki stopnji koncentracije vojaške industrije, kjer so se oblikovali veliki obrambni konglomerati, kot so Lockheed Martin, Boeing, Raytheon in drugi. Zaradi tesne povezanosti z državnimi institucijami in dostopa do odločevalcev lahko obrambna industrija vpliva na oblikovanje javnih politik, zlasti na področju obrambnih proračunov in izvoza orožja. V tem kontekstu avtorji opozarjajo na problematiko »elite moči«, ki združuje politične, vojaške in ekonomske akterje in koncentrira odločanje v rokah relativno majhne skupine posameznikov_ic. Že leta 1961 je  predsednik Eisenhower je opozoril na nevarnost, da bi takšna koncentracija moči lahko vodila v zlorabe in neustrezno vplivala na demokratične procese. 

Vojaško-industrijski kompleks deluje kot cikel, v katerem varnostne grožnje povečujejo obrambne izdatke, ti krepijo industrijo, ki nato preko političnega vpliva spodbuja nadaljnjo oboroževanje, da bi še naprej ostala dobičkonosna. Na mednarodni ravni to lahko prispeva k destabilizaciji in oboroževalnim tekmam. 

Omejevanje trenda militarizacije ni zgolj varnostno vprašanje, temveč tudi vprašanje družbeno-ekonomskih struktur. V tem kontekstu ekonomska demokracija, zlasti model lastništva zaposlenih, predstavlja enega izmed mehanizmov za zmanjševanje pogojev, ki militarizacijo omogočajo. Ekonomska negotovost in nestabilni življenjski pogoji zlasti med mladimi, povečujejo dovzetnost za radikalizacijo in različne oblike rekrutiranja v nasilne ali militarizirane strukture. Nasprotno pa podjetja v so-lasti zaposlenih krepijo ekonomsko varnost, stabilnost in občutek perspektive, hkrati pa spodbujajo participacijo in družbeno odgovornost v skupnostih, znotraj katerih delujejo. Takšne skupnosti so praviloma manj dovzetne za diskurze, ki legitimirajo oboroževanje kot primarni odgovor na družbene in varnostne izzive.  

Tudi Slovenija ni imuna na militarizem. Statistični podatki kažejo zanimiv vzorec povezave med ekonomskim položajem regij in deležem zaposlenih v vojaških poklicih. Regije z nižjim BDP na prebivalca_ko praviloma beležijo višji delež zaposlenih v vojaških poklicih glede na velikost delovno aktivnega prebivalstva. Medtem ko osrednjeslovenska regija z najvišjim BDP na prebivalca_ko beleži relativno nizek delež zaposlenih v vojaških poklicih, v ekonomsko šibkejših regijah, kot so primorsko-notranjska, podravska in posavska, delež izraziteje narašča. Takšni podatki sicer ne dokazujejo neposredne vzročnosti, vendar nakazujejo povezavo med ekonomskimi pogoji, regionalnimi neenakostmi in privlačnostjo stabilnih državnih oziroma militariziranih poklicev. Militarizacija tako ni zgolj vprašanje varnostnih politik in geopolitike, temveč tudi vprašanje ekonomskih struktur, zaposlitvenih možnosti in občutka življenjske perspektive. V regijah z večjo ekonomsko negotovostjo lahko vojaški poklic predstavlja eno izmed redkih oblik stabilne zaposlitve in socialne varnosti.  

Čeprav lastništvo zaposlenih militarizacije ne odpravlja neposredno, lahko kot del širših praks ekonomske demokracije prispeva k bolj stabilnim in vključujočim družbam, v katerih so pogoji za njeno reprodukcijo in radikalizacijo šibkejši. 

Viri: 

EBSCO. (2019). U.S. Politics: The Military-Industrial Complex.
https://www.ebsco.com/research-starters/social-sciences-and-humanities/us-politics-military-industrial-complex#full-article 

National Archives. (b. d.). President Dwight D. Eisenhower’s farewell address.
https://www.archives.gov/milestone-documents/president-dwight-d-eisenhowers-farewell-address 

Mills, C. Wright (1956). The Power Elite. Oxford University Press: New York. 

Statistični urad Republike Slovenije. (b. d.). Statistični urad Republike Slovenije.
https://www.stat.si/statweb 

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.