Militarizacija kot katalizator globalne neenakosti (Zavod 3MUHE)

Mednarodna skupnost si z različnimi politikami in ukrepi prizadeva zmanjševati neenakosti med ljudmi na lokalni in globalni ravni. Kljub temu pa se socialne in ekonomske razlike v številnih družbah še naprej poglabljajo. Eden od dejavnikov, ki prispeva k temu procesu, je tudi militarizacija. Čeprav politični odločevalci povečanje vojaških izdatkov pogosto predstavljajo kot nujen pogoj za večjo varnost, imajo takšne politike tudi pomembne družbene posledice. Sredstva, namenjena oboroževanju in vojaški industriji, pogosto zmanjšujejo možnosti vlaganj v zdravstvo, izobraževanje, socialno varnost in druge javne storitve, od katerih je odvisna kakovost življenja večine prebivalstva.

Naraščajoča neenakost, ki jo spodbuja ta proces, vodi do nevarne koncentracije ne le bogastva, temveč tudi politične moči v rokah ozke elite. Raziskave potrjujejo, da večji del vojaških sredstev konča pri zasebnih izvajalcih in v orožarskih korporacijah. Po podatkih inštituta Watson na Univerzi Brown zasebna podjetja prejmejo med tretjino in polovico proračuna obrambnih ministrstev, namenjenega za vojsko. To jim prinaša ogromne dobičke, ki jih nato vlagajo v agresivno lobiranje in financiranje političnih kampanj (Hartung, 2021). Samo leta 2024 je obrambni sektor za lobiranje v ZDA porabil več kot 148 milijonov dolarjev (OpenSecrets, 2024). Tako se  ustvarja začaran krog, kjer vojna postane donosen posel za peščico ljudi na vrhu. Vojaška poraba deluje tudi kot “velika črpalka”, ki denar davkoplačevalcev preusmerja k bogatim delničarjem in direktorjem orožarskih korporacij, medtem ko plače  delavcev_k v teh sektorjih stagnirajo, kar neposredno povečuje dohodkovno neenakost (Peltier, 2025). Ta proces “ugrabi” državno politiko, saj visoko specializirani kadri in kapital, ki bi lahko reševali civilne krize, postanejo ujetniki vojaških razvojnih programov.

Osrednji ekonomski problem militarizacije je t. i. učinek izpodrivanja, kjer povečevanje sredstev za oboroževanje neposredno krči proračunski prostor za socialno državo. Statistični podatki za leto 2024 kažejo, da so svetovni vojaški izdatki dosegli rekordnih 2,7 bilijona dolarjev, leta 2025 pa so po ocenah SIPRI  narasli za 2,9 % v realnem smislu in dosegli 2887 milijard dolarjev. V ostrem nasprotju s temi številkami stojijo ocene Združenih narodov, po katerih bi bilo za popolno odpravo ekstremne revščine na svetovni ravni potrebnih le približno 300 milijard dolarjev letno. To pomeni, da bi le desetina globalnega vojaškega proračuna zadoščala za rešitev enega največjih izzivov našega časa.

Tudi na Slovenijo se stopnjujejo pritiski zveze NATO, ki pod vplivom ameriške administracije zahteva znatno povišanje proračunskih sredstev za obrambo. Potem ko je država leta 2025 prvič dosegla prag 2 % BDP, so se v mednarodnem okolju že pojavile nove ambicije po zvišanju tega deleža na 5 % BDP. Slovenski sindikati in civilna družba ob tem izražajo resno zaskrbljenost za prihodnjo blaginjo prebivalstva. Po podatkih SURS-a so izdatki države za socialno zaščito leta 2024 znašali 17,1 % BDP, kar pomeni, da bi vsako radikalno krčenje tega stebra neposredno ogrozilo dostopnost zdravstvenega sistema in stabilnost pokojninske blagajne.

Posebno poglavje neenakosti predstavlja t. i. dolgotrajna zaznamovanost vojnih veteranov. Vojaki, ki so pogosto rekrutirani iz nižjih družbenih slojev, se po končanih spopadih soočajo s psihološkimi stiskami, ki otežujejo reintegracijo na civilni trg dela. Zaradi izgube civilnih delovnih izkušenj veterani še desetletja po vrnitvi zaslužijo v povprečju 15 % manj kot njihovi vrstniki, ki niso bili mobilizirani (Angrist, 1990; posodobljeno 2024). Analize Svetovne banke potrjujejo, da so posledice konfliktov na produktivnost izjemno trdovratne, saj negativni učinki vztrajajo od 20 do 40 let. Lažje je obnoviti fizično infrastrukturo kot pa človeški kapital. Model “prvih 1.000 dni” (Heckman, 2024) pa dodatno opozarja še na nepovratno škodo pri razvoju kognitivnih sposobnosti otrok zaradi stresa in podhranjenosti v vojnih območjih v prvih dneh njihovega življenja. Upad potenciala celotnih generacij državo dolgoročno zaklene v vlogo ponudnice nizkocenovne delovne sile za tuj kapital, saj brez vrhunsko usposobljenega kadra izgubi sposobnost za razvoj lastnih inovacij in visoke dodane vrednosti. Dodaten dejavnik neenakosti je “beg možganov”, saj iz konfliktnih območij najprej odidejo najbolj izobraženi kadri, po koncu konfliktov  pa se vrne manj kot 20 % visoko izobraženih beguncev, kar povzroči sistemsko pomanjkanje učiteljev, zdravnikov in inženirjev, potrebnih za obnovo.

Vojno gospodarstvo običajno še poveča razlike med ljudmi. Medtem ko nekateri v času vojne ustvarjajo velike dobičke s trgovino z orožjem, energenti ali osnovnimi dobrinami, se večina prebivalstva sooča z revščino, draginjo in negotovostjo. Inflacija zmanjšuje vrednost prihrankov, največ koristi pa imajo tisti, ki nadzorujejo kapital, oskrbo ali vojaško industrijo. Tako vojna pogosto prispeva k nastanku novega sloja bogatašev, medtem ko velik del prebivalstva nosi gospodarske posledice krize. Premožnejši svoje premoženje pogosto zaščitijo s pretvorbo denarja v tuje valute ali s prenosom kapitala v davčne oaze.Sodobna globalna prepletenost pa je povzročila še, da ima vsak konflikt globalne posledice. Primer tega je nedavno zaprtje Hormuške ožine zaradi napadov ZDA in Izraela na Iran, ki je povzročilo znatno naraščanje cen nafte in hrane, kar je po podatkih Svetovnega programa za hrano v ekstremno lakoto pahnilo dodatnih 45 milijonov ljudi po celem svetu. Medtem ko bogato gospodinjstvo zvišanje cen občuti le minimalno, za revnejšo družino 10-odstotna podražitev hrane pomeni takojšnje zmanjšanje sredstev za druge nujne potrebščine.

Alternativo militariziranemu razvoju ponuja ekonomija miru, ki na mir ne gleda le kot na odsotnost spopadov, temveč kot na investicijo v človeški kapital. Ta koncept zagovarja prenos sredstev iz vojaške industrije v civilne sektorje, kot so zelena energija, izobraževanje, javni prevoz ipd. Investicije v zdravstvo in šolstvo namreč ustvarijo znatno več delovnih mest na vložen milijon evrov kot visoko avtomatizirana orožarska industrija. Kostarika ostaja edinstven primer, ki je z razpustitvijo vojske leta 1948 sredstva preusmerila v univerzalno zdravstvo in šolstvo, kar se danes odraža v 98-odstotni pismenosti in najvišji stopnji politične stabilnosti v regiji. Njen uspeh dokazuje, da vlaganje v družbeno odpornost zagotavlja višjo stopnjo nacionalne varnosti kot kakršen koli vojaški arzenal.

VIRI:
Angrist, J. D. (1990). Lifetime Earnings and the Vietnam Era Draft Lottery: Evidence from Social Security Administrative Records. The American Economic Review. (Podatki posodobljeni v ekonomskih analizah 2024).

Hartung, W. D. (2021). Profits of War: Corporate Beneficiaries of the Post-9/11 Pentagon Spending Surge. Costs of War Project, Brown University.

OpenSecrets (2024). Defense Sector: Lobbying and Campaign Finance Data. [Spletni vir].

Oxfam International (2024). Survival of the Richest: How wealth inequality is fueled by conflict and crisis.

Peltier, H. (2025). The Relationship between Military Spending & Inequality: A Review. Daedalus, MIT Press.

Sachs, J. D. (2015). The End of Poverty: Economic Possibilities for Our Time. (Analize posodobljene za leto 2025).

SIPRI (2026). Trends in World Military Expenditure, 2025. Stockholm International Peace Research Institute.

SURS (2024). Statistični urad Republike Slovenije: Izdatki za socialno zaščito in zdravstvo.

UNDP (2025). Defending Development: The Opportunity Cost of Military Spending in Low-Income Countries. United Nations Development Programme.

WFP (2026). World Food Programme: Global Hunger Hotline and Energy Crisis Report.

World Bank (2024). The Economic Cost of Conflict: Human Capital and Migration Trends.

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.