Na robu izbrisa

V nadaljevanju posredujemo zgodbo, ki je del odziva na dosedanje pričevanja, zbrana v okviru projekta Nepozabljeni – zagovorništvo pravic izbrisanih. Gre za pripoved osebe, ki sama ni bila izbrisana, vendar jo je izkušnja z začetka 90-ih let pripeljala na nevarno rob izbrisa. Njena zgodba nazorno kaže, kako hitro in tiho je lahko posameznica_k v tistem času izgubil_a temeljne pravice ter kako razširjeni in nepredvidljivi so bili mehanizmi administrativnega izključevanja. Takšna pričevanja pomembno dopolnjujejo razumevanje okoliščin, ki so omogočile izbris, ter opozarjajo, da so posledice teh praks pustile sledi mnogo širše, kot kažejo uradne številke.

“V začetku 90-ih sem – še kot študentka – tako, kot mnogo drugih ljudi v Sloveniji potrebovala potrdilo o državljanstvu. Nujna formalnost, s katero pa ne bi smelo biti težav, saj sem rojena in šolana v Sloveniji, sicer iz mešanega zakona vendar je mama Slovenka. Res je, da oče izhaja iz ene od bivših jugoslovanskih republik, a je živel in delal v Sloveniji od svojih 20-ih let, takrat že več kot 30 let, doma je bil edini jezik slovenščina. Na uradu sem torej zaprosila za potrdilo, uradnica me je poiskala v računalniku (tako sem mislila), stiskala obrazec, nanj nekaj zapisala, mi ga izročila in to je bilo to. Šele zunaj stavbe sem pogledala kaj sploh piše na tem majhnem kosu papirja in na moje začudenje je bila izjava «je državljanka Slovenije«, ročno prečrtana in čez njo zapisano NI. Čisto potiho, ne da bi mi uradnica karkoli povedala, me vprašala, mi pojasnila, zahtevala…Takoj sem šla nazaj, da dobim pojasnilo oziroma potrdilo, kot mi pripada. Na istem okencu je bila druga oseba in še vedno se spomnim nenavadnega izraza na njenem obrazu, ko sem ji pokazala zakaj sem prišla. Brez besed je stopila do sodelavk, prostor je napolnil nek nemir, živčna komunikacija, veliko pogledov, malo besed. Skupaj so šli drug prostor in čez nekaj časa mi je gospa, ne da bi mi namenila eno samo besedo izročila veljavno potrdilo.

Šele kasneje sem razumela, da se moram temu dogodku zahvalit, da sem ostala vpisana v register oseb s slovenskim državljanstvom. Če takrat ne bi potrebovala potrdila, ne bi niti vedela, da me mogoče tam sploh ni…”