Nevladniki: Proti razslojenosti informacijske družbe

Najprej je bil film.

Pred več kot desetimi leti je po svetovnem spletu zakrožil prvi del dokumentarca Zeitgeist (Duh časa, 2007). Režiser Peter Joseph je predstavil alternativno razlago svetovne zgodovine in naštel nekatere razloge, zaradi katerih je današnji svet bistveno slabši, kot bi lahko bil. Čeprav so ga številni kritiki opisali kot sugestivni kolaž različnih teorij zarote, je povsod po svetu spodbudil nastanek civilnodružbenih gibanj, ki so v filmu slišali predvsem sporočilo, da se družba ne bo izboljšala sama od sebe.

Ta ideja je nagovorila tudi ustanovitelje slovenske nevladne organizacije Društvo Duh časa, ki jih je združil prav istoimenski film, sta povedala Matjaž Ugovšek in Simona Knavs.

Dokumentarec, ki sta mu pozneje sledila še dva dela, je ponudil izhodišče za debato in povezal posameznike, ki doslej niso bili družbeno aktivni, sta povedala sogovornika. Sprva ohlapno gibanje se je leta 2010 povezalo v društvo, ki je začelo organizirati različne dogodke (filmski festival, predavanja) ter prevajati videe o vzdržnem upravljanju naravnih virov. Iskali so konkretne načine, kako take ideje prenesti v prakso, in se odločili, da bodo zbirali stare osebne računalnike. Jih obnovili, popravili in podarili tistim, ki si take navidezno samoumevne vstopnice v digitalno družbo ne morejo privoščiti.

Rasli so organsko, povesta sogovornika. Najprej so računalnike popravljali doma, nato so našli prostor v zaklonišču osnovne šole Kolezija. V prvem letu so obnovili in podarili sto računalnikov, nato petsto, do leta 2014 že skupno tisoč. Ko so oddali svoj štiritisoči računalnik, se jim je že zdelo, da bodo potrebe po taki pomoči v Sloveniji kmalu pokrite, saj se je povpraševanje začelo umirjati in je po nekaterih ocenah ostalo samo še nekaj tisoč gospodinjstev, v katerih nimajo osebnega računalnika. Zato so začeli iskati nove ideje in med drugim razmišljali, da bi računalniški dejavnosti dodali še popravilo glasbil.

Potem pa se je v začetku lanskega leta začela epidemija novega koronavirusa SARS-CoV-2.

Foto: Arhiv Društva Duh časa

Poglabljanje digitalne ločnice

Življenje po državi se je zaradi virusa skoraj popolnoma ustavilo. Velik del državljanov je moral ostati doma in v praksi spoznavati pojme, ki so prej živeli predvsem na elektronskih prosojnicah: delo od doma, šolanje na daljavo in virtualne sestanke.

Osebni računalnik s kamero in širokopasovnim dostopom do interneta je postal nujna dobrina, brez katere šolarji niso več mogli sodelovati v učnem procesu. Družine brez osebnega računalnika, elektronske tablice ali dovolj zmogljivega mobilnika so ostale brez dostopa do šolanja in drugih storitev. A tudi gospodinjstva, ki so imela po en računalnik, niso več dohajala novih zahtev, saj so svojo povezano napravo poleg šolajočih se otrok pogosto potrebovali tudi drugi družinski člani, ki so morali delati od doma. Zato so začele šole takoj po zaprtju in uvedbi pouka na daljavo opozarjati na vse večje potrebe po računalnikih in drugih pripomočkih, s katerimi bi morali opremiti revnejše družine.

Vlada se je letos spomladi javno pohvalila, da so v lanskem letu šolam dostavili skoraj 15.000 osebnih računalnikov in prenosnikov, tablic, projektorjev, modemov in drugih kosov računalniške opreme, ki so jih potem šole posodile učencem za lažje vključevanje v šolski proces. Toda vlada pri reševanju tega problema ni bila sama, saj so se v ozadju državnih nakupov odvijale še številne druge dejavnosti, ki so jih vladni komunikatorji spregledali.

Na drugi strani digitalne ločnice namreč niso ostali samo šolarji, ampak tudi številni odrasli posamezniki, ki so se brez dovolj zmogljivega osebnega računalnika težko vključevali v novo delovno okolje. Poleg ministrstva za šolstvo, Arnesa in nekaterih drugih uradnih ustanov, ki so kupovali nove računalnike, pa so začele rabljene računalnike zbirati številne nevladne organizacije, posamezniki in podjetja, ki so svoje znanje in osebne povezave izrabili za premagovanje vse globlje covidne digitalne ločnice.

Foto: Arhiv Društva Duh časa

Povezovanje na družbenih omrežjih

Na Zvezi prijateljev mladine in v več drugih človekoljubnih nevladnih organizacijah so nam potrdili, da so pri starših že takoj po začetku šolanja na daljavo zaznali veliko potrebo po osebnih računalnikih. Računalniki v Sloveniji namreč niso samoumevni, saj jih številne družine še vedno nimajo. Pred začetkom šolanja na daljavo so se še nekako znašle brez njih – po njem pa so jih njihovi otroci naenkrat nujno potrebovali. In to hitro.

Takoj po začetku epidemije in razglasitvi omejitve gibanja so se na spletnih družbenih omrežjih začeli povezovati posamezniki, organizacije in podjetja, ki so začeli podarjati ali zbirati rabljeno računalniško opremo. Pri Duhu časa in nekaterih drugih organizacijah so se odzvali na pozive človekoljubnih organizacij in centrov za socialno delo, ki so v kratkem času potrebovali na stotine uporabnih računalnikov. Poleg prostovoljcev v nevladnih organizacijah so se v zbiranje in sestavljanje računalnikov vključili tudi računalnikarji, ki niso bili povezani z nevladnim sektorjem.

Na desetine posameznikov je začelo na Twitterju in Facebooku pozivati elektronske znance in neznance, naj preverijo domača skladišča in prispevajo svoje stare računalnike, diske, pomnilnike in druge sestavine, iz katerih je mogoče sestaviti uporabne šolske računalnike. Ker ni nobena uradna ustanova pripravila priporočil, kakšni rabljeni računalniki so še primerni za šolanje na daljavo, so se morali znajti sami. Različni sestavljavci so pripravili priporočila, kateri procesorji so še primerni za nemoteno delo, koliko delovnega pomnilnika potrebujejo programi in kateri operacijski sistem najbolje izrabi starejše naprave. Pa tudi navodila za prenos in namestitev odprtokodnega operacijskega sistema.

Na ta način so poskušali odpraviti zelo pogost problem, s katerim se srečujejo vse človekoljubne organizacije.

»Ko sem prevzemal podarjene računalnike in računalniške komponente, sem se včasih počutil kot na kosovnem odpadu,« je bil kritičen sogovornik, ki je želel ostati neimenovan. »Nekateri so se hoteli preprosto znebiti stare šare in se pri tem počutiti kot dobrodelneži.« Zaradi takih donatorjev je treba včasih zavreči tretjino vseh podarjenih kosov, še preden jih sploh priključijo na elektriko ali preizkusijo, so potrdili tudi na društvu Duh časa. Neuglednih, neuporabnih ali slabo ohranjenih kosov namreč ni mogoče podarjati uporabnikom, ki bi jih tak odnos donatorjev upravičeno prizadel.

Velik problem je tudi programska oprema, saj niso vse šole enako poskrbele za brezplačen dostop do komercialnih pisarniških orodij, kakršna je Microsoftova spletna pisarna. Zato so morali popravljavci in donatorji opremiti računalnike tudi z ustreznimi (večinoma) odprtokodnimi alternativami, ki so omogočale normalno šolsko delo.

Na srečo je takšnih donatorjev vse manj, dodajajo na društvu Duh časa. Odziv donatorjev – tako posameznikov kot podjetij – je bil velik in jim je pomagal pokriti potrebe.  »Za nas so bili zelo dragoceni računalnikarji in informatiki v zasebnih podjetjih in javnih ustanovah, saj so znali dobro oceniti uporabnost starih računalnikov, ki smo jih dobili podarjene,« je povedal Matjaž Ugovšek. »Pravim računalniškim zanesenjakom se zdi škoda zavreči uporabno napravo samo zato, ker so jo zamenjali z novejšo ali odpisali. Zato so se pripravljeni zelo potruditi, da pride v prave roke.« Velika prednost je tudi v tem, da podarjeni računalniki ostanejo v trajni lasti prejemnikov – v nasprotju z izposojeno opremo, ki jo je kupila država.

Podobno je povedalo več sogovornikov, ki se niso želeli javno izpostavljati, a so po svojih močeh – z znanjem ali opremo – prav tako sodelovali pri opremljanju šolarjev z rabljenimi računalniki.

Računalnikom, ki jih je šolam kupila država, je zato treba prišteti še več tisoč naprav, ki so jih zbrali posamezniki in nevladne organizacije. Na ZPM Moste-Polje so samo v okviru akcije Nihče brez razdelili približno 900 računalnikov. Več kot 500 so jih razdelili pri ZPMS, poleg tega pa še prav toliko modemov z enoletnim brezplačnim dostopom do interneta. Po več deset osebnih računalnikov in prenosnikov so opremili in podarili tudi nekateri posamezniki, ki niso bili povezani z nevladniki, a so v svoji okolici prav tako zaznali potrebo po uporabnih osebnih računalnikih. S svojim delom so spodbudili številne individualne donatorje, ki so jim bili pripravljeni poslati opremo ali nakazati denar.

Foto: Arhiv Društva Duh časa

Predsodki do nevladnikov

Epidemija novega koronavirusa je znova pokazala, da se na stiske posameznikov zelo hitro in učinkovito odzovejo prav nevladne organizacije. Te pa s svojim delovanjem zmanjšujejo posledice sistemskih pomanjkljivosti, ki bi jih morala tudi na področju informacijske družbe reševati predvsem država, zlasti digitalne izključenosti in vse večje ekonomske razslojenosti.

»Dobrodelne organizacije in nevladniki lahko pomagamo reševati individualne probleme. Družini ali posamezniku lahko podarimo računalnik. Še vedno pa pogrešam konkretne sistemske spremembe, da do takih primerov sploh ne bi prišlo. Kot družba bi morali sprejeti zavezo, da ima recimo vsak učenec dostop do vseh orodij, ki jih potrebuje za šolanje,« je prepričana Simona Knavs z društva Duh časa.

Podobno bi se lahko država veliko bolj zgledovala po izkušnjah, ki so jih na terenu pridobile nevladne organizacije.

Več sogovornikov nam je povedalo, da so med zbiranjem in podarjanjem računalnikov naleteli na številne logistične in organizacijske probleme, kako računalnike sploh dostaviti do tistih, ki jih zares potrebujejo. Individualni donatorji so si sicer pomagali z izmenjevanjem informacij na družbenih omrežjih. Vendar so sami zelo težko ugotovili, katere družine in posamezniki potrebujejo njihovo pomoč, saj številni nočejo priznati svoje stiske ali so se že obrnili na šolo, center za socialno delo ali kako nevladno organizacijo. Zato bi bilo treba izboljšati sodelovanje med državo, nevladniki in posamičnimi donatorji, saj bi lahko šele skupaj ustvarili kar najboljšo oceno dejanskih potreb.

Namesto tega je več naših sogovornikov opozorilo, da se odnos med državo in nevladniki v zadnjem času zaostruje, predvsem zaradi zelo agresivne retorike, ki jo proti nevladnemu sektorju usmerja del vladajoče politike. Tudi zaradi tega je več naših sogovornikov kategorično zavrnilo sodelovanje z nevladniki. Zatrdili so, da so se za donacije in sestavljanje računalnikov odločili sami, mimo države, javnih institucij ali nevladnih organizacij – ker da se nočejo politično izpostavljati ali tvegati morebitne negativne publicitete.

Toda digitalno razslojenost, ki jo je epidemija koronavirusa še poglobila, je mogoče omiliti samo s skupnim in usklajenim sodelovanjem države, državljanov in nevladnikov. Dobrodelnim organizacijam manjkajo potrebna znanja za obnovo in pripravo uporabnih računalnikov. Posamični donatorji ne poznajo realnih potreb v socialno ogroženih družinah in nimajo dostopa do najbolj kritičnih posameznikov. Država pa premalo izkorišča možnosti, ki jih ponuja trajnejša izraba informacijske in komunikacijske opreme. Rabljeni računalniki zato prevečkrat končajo na deponijah ali zasebnih podstrešjih, namesto da bi jih podarili vsem tistim, ki so zaradi družbene in ekonomske neenakosti ostali na drugi strani digitalne ločnice.

Nevladniki, podjetja in številni državljani so tako s svojimi računalniškimi donacijami omogočili dostop do šolanja več tisoč otrokom – tistim, ki bi kljub državnemu opremljanju šol z novimi računalniki ostali brez nujno potrebne opreme in ki bi brez podarjenih računalnikov v zadnjem covidnem letu še bolj zaostali za svojimi vrstniki.

Foto: Arhiv Društva Duh časa

Nevladniki, podjetja in številni državljani so tako s svojimi računalniškimi donacijami omogočili dostop do šolanja več tisoč otrokom – tistim, ki bi kljub državnemu opremljanju šol z novimi računalniki ostali brez nujno potrebne opreme in ki bi brez podarjenih računalnikov v zadnjem covidnem letu še bolj zaostali za svojimi vrstniki.

Avtor: Lenart J. Kučić