V spomin: ROBERT W. McCHESNEY (1952 – 2025)

Novica ob smrti Roberta McChesneya je do nas pripotovala po medijskih kanalih, ki jih je pomagal ustanoviti, je v njih redno objavljal ali v njih delajo ljudje, na katere je vplivalo in jih je navdihovalo njegovo akademsko delo in neustavljiv medijski aktivizem (npr. Free Press, Democracy Now!, The Nation).

Svojo kariero je začel kot novinar konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je ustanovil revijo The Rocket, ki je pozneje spremljala in medijsko soustvarjala glasbeno sceno Seattlea. Prav ta novinarski začetek je bil (mogoče) tudi razlog, da je v času nezadržnega uničevanja novinarskega poklica postal njegov največji zagovornik.

McChesneyevo delo je tako raznoliko in vsebuje toliko miselnih spodbud, da predvsem tiste, ki smo ga spremljali, navdaja z upanjem, da je na medije možno gledati zelo drugače kot to počne velika večina njihovih uradnih ustvarjalcev in razlagalcev. Bil je avtor, soavtor in urednik več kot tridesetih knjig. Bil je pobudnik nekaterih najbolj vplivnih in prodornih civilnodružbenih iniciativ za medijske reforme v javnem interesu (npr. Free Press). Redno je ustvarjal radijsko oddajo Media Matters, s katero je neumorno spremljal dogajanje v medijskem prostoru. Bil je neumoren medijski aktivist in predvsem prijatelj za vse tiste, ki smo ga poznali.

Vir: https://www.freepress.net/blog/remembering-robert-w-mcchesney

Knjiga, ki je morda najbolj bistveno vplivala na naše razumevanje medijske politike, je njegova Rich Media, Poor Democracy (Bogati mediji, revna demokracija) iz leta 1999. Že takrat je McChesney natančno seciral vse težave, ki pestijo medije, in vse propadle poskuse vzpostavljanja medijske politike v javnem interesu. V nasprotju s pisci vznesenih panegirikov domnevni odpornosti “svobodnih in demokratičnih” medijev na pritiske politike in kapitala se je McChesney opiral na empirično ugotavljanje in analiziranje trendov, ki so natančno kazali, da se medijska krajina (in večina medijev znotraj nje) nezadržno premika v smeri površnega, škodljivega in koruptivnega delovanja. V enem izmed javnih nastopov je na začetku drugega tisočletja slikovito razložil, kako deluje globalni medijski svet, v katerem pravila igre postavljajo najmočnejši ameriški medijski igralci. Spomnil je na prizor iz drugega dela filma Boter, v katerem ameriški mafijci na krovu hotela v Havani praznujejo rojstni dan svojega šefa Hymana Rotha. Slavljencu in njegovim povabljencem prinašajo torto v podobi Kube, ki jo potem režejo na manjše koščke in pojejo.

McChesney prav tako ni nasedel utopističnim napovedim, da bo medijske ideale odprtosti, pluralnosti in demokratičnosti uresničil svetovni splet. Leta 2013 je v knjigi Digital Disconnect: How Capitalism Is Turning the Internet Against Democracy (Digitalna izključitev: kako kapitalizem obrača internet proti demokraciji) pokazal, kako internet na eni strani uničuje poslovni model tradicionalnih medijev, zlasti časopisov, na drugi strani pa ne vzpostavlja nikakršne kakovostne medijske alternative in ne sledi interesom državljanov. Namesto tega svetovni splet poganja izključno želja po dobičku, kar prinaša prevlado komercializacije, piarja, marketinga in oglaševanja.

Napovedal je današnjo medijsko realnost in se ni zmotil, čeprav so ga v času izida številni kritiki obtoževali pretiranega pesimizma in nerazumevanja vpliva notranjih mehanizmov, ki (naj bi) varovali neodvisnost medijev in novinarjev. Njegovi kritiki niso razumeli – ali niso želeli razumeti – da ni bil McChesney nikakršen napovedovalec prihodnosti, temveč je njegovo pisanje temeljilo na resnem akademskem raziskovanju preteklosti in sedanjosti.

Čeprav bi lahko McChesney izbral akademsko kariero na najbolj prestižnih ameriških univerzah, se je odločil za drugačno pot. Svoje izjemno bogato znanje je udejanjil v neizčrpnih akcijah medijskega aktivizma. Bil je dejaven v javnem prostoru in na terenu, sodeloval je tako na konferencah kot tudi v lokalnih skupnostih, kjer je nagovarjal politike in druge udeležence, da je drugačna medijska politika ne samo možna, temveč nujno potrebna, če hočemo rešiti demokracijo. Predvsem pa je bil vedno na voljo medijskim aktivistom po svetu za podporo, nasvet ali pa prijateljsko vzpodbudo. Na Mirovnem inštitutu, v nekdanjem uredništvu Medijske preže in v mreži medijskih inštitutov v jugovzhodni Evropi smo večkrat sodelovali in gostili njegove sodelavce iz Free Pressa, se učili in izmenjevali ideje.

Profesorju, aktivistu in prijatelju izrekamo globok poklon in zahvalo za njegovo delo, ki je bilo in ostaja navdih in spodbuda za mišljenje in delovanje.  “Živeti je treba v sedanjosti, se pognati na vsak val in v vsakem trenutku poiskati svojo večnost. Neumni stojijo na svojem otoku priložnosti, a zrejo proti drugi deželi. Toda nobene druge dežele ni, in ni drugega življenja”, je zapisal Henry David Thoreau. V tem duhu je Robert McChesney živel tukaj in zdaj. Dobro, najboljše možno življenje.

Brankica Petković, Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić