dr. Maja Ladić
(odlomek iz doktorske disertacije z naslovom Vpetost dimenzije spola v razvojne strategije držav v razvoju: primer Ruande)
Ženske so po genocidu morale prevzeti nove vloge v zasebnem in javnem življenju. To je bila pogosto samo strategija preživetja, saj se s pokojnimi, ranjenimi, pobeglimi ali zaprtimi možmi niso mogle več zanašati na tradicionalne oblike zaščite. Pogosto jim moževi sorodniki niti niso dovolili, da bi se vrnile v hišo, v kateri so prej živele, ali na zemljo, ki so jo prej obdelovale. Posledice genocida so bile težke – revščina, izguba družine, neželene nosečnosti kot posledica posilstev (in nevarni načini opravljanja splava, ki je bil sicer prepovedan), okužbe s HIV, svojci pobegli ali v zaporih, bivanje v begunskih taboriščih, izredno slaba zdravstvena oskrba, podhranjenost, višja umrljivost mater in novorojenčkov, prekinitve izobraževanja, globoke stigme, nezmožnosti dedovanja itd. Kljub temu – ali ravno zaradi tega – se je družbena in gospodarska vloga žensk v Ruandi spremenila. V smislu emancipacije v marsičem na bolje, toda seveda ne za vse ženske – še posebej ne za sirote, vdove ali zapuščene ženske, ki so se znašle na dnu družbene lestvice. Po genocidu so bile demografske spremembe drastične – ženske so predstavljale okrog 70 % celotnega prebivalstva. Veliko moških je bilo v času genocida ubitih, prav tako pa jih je veliko zbežalo ali pristalo v zaporu.[1] Ženske (pogosto tudi deklice) so morale tako po genocidu prevzeti tudi vloge in naloge, ki so bile prej (v tradicionalni patriarhalni družbi) izrazito ali izključno moške (Human Rights Watch, 1996; Powley, 2004, str. 6; Mutamba and Izabiliza, 2005, str. 15).
Sodelovanje žensk na določenih področjih je bilo nujno, na drugih pa veliko lažje kot prej, ker je bilo žensk v državi bistveno več kot moških. Večino gospodinjstev so po letu 1994 vodile ženske, ki so še vedno močno ohranile svojo materinsko in skrbstveno vlogo in so v svoje domove poleg preživelih sorodnikov sprejele tudi na tisoče osirotelih otrok.[2] Začeli so se razbijati zakoreninjeni stereotipi o ženskah kot šibkejših in odvisnih od moških. Ženske so ustanavljale ženske organizacije, zagovarjale participacijo na vseh področjih in tudi na vodilnih položajih. Ruandska vlada se je začela zavedati potencialne vloge žensk v gospodarskem razvoju države in pri doseganju sprave ter začela podpirati nove politike na področju enakosti spolov. To pa je bila tudi posledica razumevanja sprožilcev genocida (uspoljena ideologija, rasizem) in sklepov ICTR. Ženske so bile tako končno znova vključene v javni prostor in politiko, kar je imelo velik vpliv na njihovo opolnomočenje oziroma emancipacijo in odmik od kolonialnega koncepta promocije žensk (Buscaglia in Randell, 2012, str. 80). Ansoms in Rostagno (2012, str. 440–441) se po eni strani strinjata, da so te nove vloge ženskam praktično čez noč omogočile, da prevzamejo aktivnejše vloge v družbi nasploh, vendar po drugi strani poudarjata, da so interpretacije teh družbenih sprememb po genocidu pogosto preveč rožnate in se spregleda ranljivost žensk, ki morajo kar naenkrat zagotoviti svoje in preživetje svojih družin. Vključevanje žensk v strukture lokalne uprave še poveča obseg dela že tako zelo obremenjenih žensk.
Leta 1994 je Paul Kagame, vodja RPF, vzpostavil tranzicijsko vlado narodne enotnosti in na presenečenje mnogih za predsednika države »postavil« Hutujca. Ta je bil potem leta 2000 obtožen korupcije in odstavljen, predsednikovanje pa je prevzel Kagame. Pozneje je Kagame tudi kandidiral za predsednika in bil na volitvah leta 2003, 2010 in nazadnje 2017[3] z veliko večino – nazadnje s skoraj 99 % glasov – tudi izvoljen. Ruanda je pod vodstvom Kagameja in RPF dosegla zavidljivo gospodarsko rast in napredek na številnih področjih, sprejeti so bili številni razvojni programi, strategije za zmanjševanje revščine ter ukrepi za enakost spolov. Z izkušnjo genocida in mednarodne skupnosti, ki je Ruando pustila na cedilu, so zaznamovane tudi njene razvojne strategije. Globalni Zahod je pozneje verjetno ravno zaradi slabe vesti veliko več pozornosti in mednarodne razvojne pomoči namenjal Ruandi kot drugim državam v regiji (Ansoms, 2008), posledično pa ima Zahod tudi velik vpliv na ruandske razvojne politike, razvojni diskurz v državi in nenazadnje tudi na miselnost družbe, ki pogosto razvoj razume (skozi neoliberalno prizmo) kot gospodarsko rast.[4]
___________________________________________________________________
[1] Moški v zaporu so za ženske v že tako težkih okoliščinah predstavljali še dodatno breme, saj so jim morale nositi hrano in obleke, za kar v zaporih ni bilo poskrbljeno.
[2] Pogoste so sicer bile obtožbe, da so ti osiroteli otroci morali delati kot house-girls ali house-boys v zameno za hrano in prenočišče.
[3] Leta 2015 je bila spremenjena ustava, ki je sicer omejevala predsedniško funkcijo na dva mandata po sedem let, da je Kagame lahko še tretjič kandidiral.
[4] Ravno to – vpeljevanje idej neoliberalizma, poudarjanje liberalnih prostih trgov, krepitve privatnega sektorja in boljših pogojev za tuja vlaganja, odvzemanje zemlje lokalnim skupnostim – postkolonialni avtorji kritizirajo kot nadaljevanje kolonialnih odnosov moči tudi skozi mednarodno razvojno pomoč in razvojno sodelovanje, od česar ima koristi v prvi vrsti spet globalni Zahod.
Viri:
Ansoms, A. (2008). Striving for growth, bypassing the poor? A critical review of Rwanda’s rural sector policies. The Journal of Modern African Studies, 46(01), (1–32). Dostopno prek https://www.cambridge.org/core/journals/journal-of-modern-african-studies/article/striving-for-growth-bypassing-the-poor-a-critical-review-of-rwandas-rural-sector-policies/11CF210F5B16D299D70CF2E37FFD3AC4
Ansoms, A. in Rostagno, D. (2012). Rwanda’s Vision 2020 halfway through: What the eye does not see. Review of African Political Economy, 39(133), 427-450. DOI 10.1080/03056244.2012.710836
Buscaglia, I. in Randell, S. (2012). Legacy of Colonialism in the Empowerment of Women in Rwanda. Cosmopolitan Civil Societies Journal, 4(1), 69–85. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/270015820_Legacy_of_Colonialism_in_the_Empowerment_of_Women_in_Rwanda
Human Rights Watch. (1996). Shattered Lives: Sexual Violence during the Rwandan Genocide and its Aftermath. Dostopno prek https://www.hrw.org/sites/default/files/reports/1996_Rwanda_%20Shattered%20Lives.pdf
Mutamba, J. in Izabiliza, J. (2005). The role of women in reconciliation and peace building in Rwanda: Ten years after genocide: 1994-2004: Contributions, challenges and way forward. Republic of Rwanda: The National Unity and Reconciliation Commission (NURC). Dostopno prek http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/un/unpan031033.pdf
Powley, E. (2004). Strengthening governance: The role of women in Rwanda’s transition. Predstavljeno na Expert Group Meeting on Enhancing Women’s Participation in Electoral Processes in Post-Conflict Countries, Glen Cove, USA, January 19th to 22th. Dostopno prek http://www.un.org/womenwatch/osagi/meetings/2004/EGMelectoral/EP5-Powley.PDF