Živeti mir 18: Pisma o vojnah in miru

V Kolumbiji se vojna nenehno spreminja. Preseneča me, da v tej državi ni nikogar živečega, ki ne bi izkusil vojne, in žalosti me, da bo kljub vsem dosedanjim prizadevanjem verjetno tudi moj otrok nekoč spoznal vojno.

Odkar se spomnim, mi zvok izrednih novic na televiziji vzbuja tesnobne spomine. Podobe civilnih pohodov za mir, medtem ko je nekdanji predsednik sam sedel za mizo sredi demilitarizirane cone, osramočen, ker ga je vodja danes že neobstoječe gverilske skupine FARC pustil čakati, so danes sicer mem, a nekoč so bile uvod v začetek enaindvajsetega stoletja – obdobje zaostrene nasilnosti, ki jo je večinoma izvajala država in njene institucije.

Danes sem pravnica za človekove pravice, vendar sem bila leta 1997 tudi štiriletna deklica, katere oče je bil vodilni v kolumbijskem vojnem letalstvu, in sem odraščala na ravninah države. Včasih smo z družino potovali v Bogoto na obisk k sorodnikom. Živo se spominjam, kako me je mama opozarjala na možnost, da nas na poti ustavijo člani gverile, skrivala je očetove vojaške izkaznice pod gumijaste preproge v avtu in me (v igri, da bi me zaščitila) prosila, naj nikoli ne omenim, da moj oče dela z letali ali nosi uniformo – ampak da je pek in da peče kruh za preživetje. Vse skupaj mi je bilo nerazumljivo, a sem ubogala. Sprašujem se, koliko podobnih spominov hranijo drugi ljudje. Kasneje sem izvedela, da so gverilci pogosto izvajali t. i. »čudežni ribolov« na cestah, ki povezujejo mesta – množične ugrabitve, med katerimi so zaustavljali avtomobile in ljudi ter za njihovo izpustitev zahtevali odkupnino.

In – čeprav je treba priznati, da se je stanje v zadnjih dvajsetih letih močno izboljšalo – je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja konflikt v Kolumbiji prihajal z vseh strani: od gverile, paravojaških skupin, kriminalnih združb in države same, vse pa je poganjal denar iz trgovine z mamili.

Z vstopom v novo stoletje so paravojaške skupine pridobile na moči in zvok izrednih novic na televiziji je napovedoval pokole, ki so jih izvajali po vsej državi – pogosto ob tihem soglasju države in njenih oboroženih sil. Bilo je nepredstavljivo, da bi lahko stotine oboroženih paravojaških borcev vdrle v mesto in tam ostale štiri dni – medtem pa mučile prebivalce, ropale trgovine in hiše, posiljevale ženske. Spomnim se, da sem mnogo let kasneje prebrala, da je med 17. in 21. februarjem 2000 štiristo članov AUC (Autodefensas Unidas de Colombia) vstopilo v mesto El Salado, kjer so več dni terorizirali prebivalce (ki so jih obtoževali sodelovanja z gverilo). Posledice tega pokola so bile dolgo težko določljive, in še danes natančno število mrtvih in pogrešanih ni znano – bilo jih je vsaj šestdeset. Ta dogodek je Kolumbijcem pustil enega najbolj neizrekljivih spominov na vojno: paravojaške enote so igrale nogomet z glavami žrtev. Osemnajst let kasneje sem imela čast zastopati te žrtve pred eno od prehodnih pravosodnih institucij, ustvarjenih v moji državi za preseganje konflikta.

Moja osebna prepričanja in poklicna pot so mi omogočili privilegij, da sem srečala ljudi, ki so preživeli vojno in jih je državljanski konflikt neposredno zaznamoval.

Obiskala sem tudi avtohtono skupnost Embera Katío v rezervatu v Alto Sinú, v regiji Córdoba. To območje velja za eno izmed zibelk paravojaških skupin. Sveta ozemlja skupnosti Embera Katío in njihov boj za zaščito zemlje so bili trn v peti paravojaškim skupinam, ki so jih označile za “levičarske branitelje zemlje”. Tako so člani skupnosti Embera postali žrtve umorov, prisilnih izginotij in razseljevanj s strani paravojaških sil, ki so jih sponzorirala velika rudarska, hidroenergetska in druga podjetja, in ki so jih dojemale kot oviro pri gospodarskem razvoju regije. Še danes, po tolikem trpljenju in viktimizaciji, ta skupnost in njihov rezervat še vedno nimata osnovnih dobrin, kot so elektrika ali pitna voda.

Obiskala sem El Salado, mesto, ki je imelo pred pokolom leta 2000 sedem tisoč prebivalcev, leta 2018 pa jih je bilo le še približno tisoč – tistih, ki so se odločili vrniti, ker nikjer drugje niso našli dostojnega življenja. Vrnitev v kraj, kjer so doživeli toliko grozot, a ga kljub temu imenovali dom, je bila grenko pogumno dejanje; njihova prizadevanja, da bi obnovili zgodovino svojega mesta, so spremljale grožnje paravojaških in kriminalnih skupin, ki so se medtem zasidrale na tem območju.

Triindvajset let po pokolu sem ponovno sodelovala s skupnostjo El Salada, saj sem se v svoji karieri osredotočila na obrambo in promocijo pravic žensk. Dve desetletji kasneje jim kolumbijska država še vedno dolguje veliko. Tako kot v številnih drugih primerih se je tudi tukaj prisotnost države kazala predvsem skozi militarizacijo območja. Prisotnost vojaškega osebja pa je prinesla nove oblike viktimizacije – oboroženi odrasli vojaki z (simbolno ali dejansko) močjo nad prebivalstvom so vzpostavljali – kot so temu sami rekli – “romantične odnose” z deklicami, v nekaterih primerih starimi komaj dvanajst let (kar je pomenilo nasilne odnose, ki ustvarjajo nove in še večje kroge izkoriščanja in nasilja za ženske in dekleta v že tako preveč viktimizirani skupnosti).

Vojna je pokazala, da ženske in deklice njene posledice trpijo nesorazmerno bolj kot moški. Čeprav borci moške civiliste dojemajo kot tarče, kadar jih sumijo sodelovanja z nasprotnikom, so ženska telesa v očeh vojskujočih se strani pogosto obravnavana kot “ozemlja vojne” (četudi je objektivizacija feminiziranih teles sama po sebi problematična). Ženske doživljajo spolno nasilje in kazniva dejanja, ki jih moški redkeje. Veljajo za “šibkejše” in —ironično— hkrati za temelj, ki drži skupnosti skupaj, zato ima njihova poškodba potencial, da nepopravljivo prizadene družbeno tkivo sovražnika.

Kljub vsemu Kolumbijci nadaljujemo pot naprej – obnavljamo, se učimo. Prvič v zgodovini naše države smo leta 2022 izvolili levičarskega predsednika, prvega, ki je preživel volitve. Kolumbija je danes ena izmed držav z najbolj stabilnim gospodarstvom v Latinski Ameriki in – čeprav je pred nami še dolga pot – nas naša vztrajnost žene naprej.