Živeti mir 19: Pisma o vojnah in miru

Pozdravljeni,

moje ime je Irene Marte.

Sem Dominikanka. Morda mislite, da nismo v vojni situaciji in da nas takšne razmere ne prizadenejo negativno, vendar trdno verjamem, da ima vsaka država svoje lastne boje in da živimo s posledicami svojih vlad – bodisi v dobro ali v slabo.

Leta 1822 je bila Dominikanska republika 22 let pod vojaško oblastjo Haitija, kar je bilo zelo težko obdobje za dominikanske državljane, saj je režim poskušal izkoreniniti španski jezik in tradicije ter običaje države. Bilo je zelo zapleteno obdobje, saj obstajajo velike razlike med Haitijem in Dominikansko republiko glede kulture, rase, običajev in jezika.

Leta 1844 je bila v sodelovanju z drugimi državami izbojevana bitka za osvoboditev države izpod vojaškega režima. Ta dogodek nam je omogočil, da smo razglasili Dominikansko republiko za svobodno in neodvisno od te države. A to ne pomeni, da nismo pozneje doživeli novih težav z obeh strani.

Leta 1930 nas je začel voditi general Rafael Leonidas Trujillo, ki je v državi vzpostavil popolno diktaturo. Njegova vlada je bila zaznamovana s politično represijo, antikomunizmom, kultom osebnosti ter popolno manipulacijo in nadzorom nad državnimi institucijami. Njegova diktatura je bila kršitev človekovih pravic, saj je imel popoln nadzor nad dominikansko družbo.

Njegovih 31 let vladavine je znanih kot »Trujillova doba« in velja za eno najbolj krvavih tiranij v Latinski Ameriki. V času njegove oblasti je bilo več kot 50.000 umorov, vključno z eno najbolj krvavih pokolov v zgodovini, znano kot »peteršiljev pokol«, v katerem je bilo ubitih več kot 15.000 Haitijcev ob reki, znani kot Reka pokola, ki ločuje obe republiki.

In morda se sprašujete… Zakaj nam pripoveduješ zgodovino? Zakaj nam vse to pripoveduješ?

Ker, kot sem dejala v prvih vrsticah, ima vsaka država svoje boje. Vsak dan živimo v nenehnih in spreminjajočih se razmerah, ki vplivajo na vse nas – ne samo na naše države, temveč na vse ljudi. Pustimo, da nas vodita jeza in strah, kar našim voditeljem daje zeleno luč za ukrepanje v imenu »glasu ljudstva« ali »boja za pravice ljudstva«.

Ampak, za kakšno ceno?

Smrti? Lakote? Represije? Za majhno ali neobstoječo svobodo izražanja in v mnogih primerih kršenje človekovih pravic?

Živimo v svetu, kjer vladajo ljudje, žejni moči, zaslepljeni z željo po vedno več, ne glede na posledice ali na to, kaj morajo storiti, da dosežejo svoje cilje. A tudi mi smo odgovorni za to, da mnogi dosežejo določene položaje, saj smo mi tisti, ki izbiramo svoje voditelje in jih postavimo na funkcije. Če se lahko ljudstvo združi v ljubezni, harmoniji in za skupno dobro, bi moralo biti prav tako sposobno to moč tudi odvzeti.

Smo v trenutku, ko se človeštvo sooča z nepredstavljivimi izzivi. Želim združiti svoj glas z vsemi, ki si prizadevajo za mir, razumevanje in harmonijo.

Čas je, da pustimo za seboj konflikte, neenakosti, delitve in da skupaj gradimo boljšo in polnejšo prihodnost za vse.

Mir ni le odsotnost konfliktov, ampak stanje bivanja, ki temelji na spoštovanju, empatiji, razumevanju in srčni ponižnosti.

Čas je, da prepoznamo svojo skupno človečnost in skupaj naslovimo izzive, s katerimi se soočamo.

Kot so rekli nekateri veliki učitelji:

• Nelson Mandela – Mir niso samo sanje, ampak resničnost, ki jo lahko skupaj ustvarimo.
• Dalajlama – Sočutje je ključ do miru.
• Mahatma Gandhi – Svet potrebuje več ljubezni, več sočutja in več miru.

Če bi živeli v svetu z več ljubezni in razumevanja, bi na življenje gledali z druge perspektive in z novimi očmi. Ljubezen je ključ, da vse teče v harmoniji in miru. Naučimo se dajati več ljubezni, biti bolj ljubeči in bolj odprti za dejstvo, da ljubezen ni samo beseda, ki opisuje, kaj dve osebi lahko čutita drug do drugega – temveč občutek, ki nas spodbuja, da postanemo boljši ljudje in vidimo več dobrega v drugih.

Ljubezen je enaka miru.

Upam, da bo to navdihnilo in spodbudilo druge, da sodelujejo pri gradnji bolj mirne in harmonične prihodnosti.