Živeti mir 20: Pisma o vojnah in miru

V svoje prvo stanovanje sva se vselila štiri mesece pred začetkom vojne. Preden sva vanj prinesla stvari, sva ga mesece prenavljala. Od sten in tal do vrat, oken in ogrevanja. Ali naj sploh omenim nezanesljive in nepredvidljive mojstre?

Po večini sva potrpežljivo prenašala vse težave, ker sva se zavedala, da ustvarjava prostor, ki bo postal najin dom. Leta sva živela kot podnajemnika. V socializmu je bilo to nekaj običajnega. Stanovanja za najem so bila na voljo le v zasebnih hišah na obrobju mesta. To pa so bile večinoma hiše brez fasade, brez ogrevanja … Zato sva si želela stanovanje urediti tako, kot sva sanjala dolga leta. Dvojna okna, topla tla, čiste in zračne barve.

Vojna se je začela aprila 1992. Mesece je kazalo, da se bo zgodila katastrofa, toda človek definitivno ni sposoben v uničenju oddaljenih mest in v krvavih televizijskih slikah videti svoje prihodnosti.

Izkazalo se je, da je bilo najino stanovanje, čeprav je bilo v središču mesta, pravzaprav na prvi bojni črti. Ločnica med vojskama, ki se naslednja štiri leta ni premaknila, je bila vzpostavljena tristo metrov od oken najine hiše. Prve granate so padle dobesedno pred vhodna vrata stavbe. Vsa okenska stekla so se razletela na tisoče drobcev. V okenske okvirje sva vstavila plastične folije. Vse je postalo motno in sivo. Tudi sredi jasnega dne. Ko sva včasih odprla okna, je svet še vedno kazal svoje zapeljive čare. Bujno zelenje, ptičje petje, modrina neba, človeški glasovi …

Za plastičnimi folijami so v sobe pronicali gromi granat, pa tudi rafali pušk in mitraljezov, ki so včasih odzvanjali v ritmu navijaških pesmi. Zmanjkalo je elektrike, ostali smo brez hrane. Zgrabila me je panika in nekega večera sem ženi predlagal, naj skupaj z najinim osemletnim sinom zapusti Sarajevo. Napovedali so, da bo odšel še eden zadnjih konvojev s katerimi so civilisti zapuščali oblegano mesto. Sedeli smo za mizo. Deček je razvrščal svoje igrače. Moja razlaga je bila na videz preprosta: »Sem novinar, urednik pomembnega programa, ne morem oditi. Vsi novinarji iz celega sveta prihajajo sem.« Poslušala me je in mirno odgovorila: »Obstajata le dve možnosti. Ali odidemo skupaj ali pa skupaj ostanemo. Tretje možnosti ni!«

Čudno, a čeprav se je naše življenje spremenilo v nenehno krotenje kaosa, mi je takrat odleglo. Ni elektrike? V kozarec, napolnjen z oljem, pomočiš vezalko. Ni vode? Zadostujeta spomladanski dež in žebelj, s katerim približno meter nad pločnikom narediš luknjo v žleb. Ne moreš verjeti, kako hitro se kad napolni. Ali pa vzameš plastične posode, prehodiš deset kilometrov in vodo natočiš v stoletnih vodnjakih. Če imaš srečo, da ostaneš živ. Ni hrane? Vedno obstaja nadomestek za vse. Tudi lakota je rešitev.

Nekega dne so me ranili. Z dvajsetimi sodelavci radiotelevizije smo potovali do mesta. Stlačili smo se v vozilo, ki bi v normalnih časih sprejelo osem ljudi. V nekem trenutku, medtem ko se je kombi z veliko hitrostjo premikal po cesti, je počilo stransko steklo, vsi pa so – kot na ukaz – pogledali proti meni. Moja jakna je na hrbtni strani zacvetela. Obrnil sem se proti ostalim in nejeverno vprašal: »So me zadeli?« Vsi so sočutno pokimali. Granata je padla dobrih sto metrov od kombija in šrapnel je dolgo potoval, preden je razbil steklo in se zataknil v mojem hrbtu. Prebil je sicer debela oblačila, a je to zaustavilo njegovo pot. Rana se ni zacelila mesece. Še danes imam na tem mestu konkretno brazgotino. Pred kratkim, ko sem opravil rentgensko slikanje čeljusti, me je tehnik vprašal: »Kaj je to, kar imate na zgornjem delu hrbta? Nek del kovine?« Nisem niti vedel, da je šrapnel dejansko ostal v telesu. Z mano bo tudi umrl.

Začel sem poročati za Radio Glas Amerike. Ena mojih prvih nalog je bila tiskovna konferenca Vitalija Čurkina, pomočnika ruskega zunanjega ministra. Rusi se v prvih dveh letih vojne niso vmešavali v bosanski konflikt. Do konca februarja 1994 so bili prezaposleni z lastnimi internimi težavami in otopelim voditeljem Jelcinom, nato pa so bili povabljeni zraven, zato da bi bosanski Srbi lažje sprejeli napovedani ultimat Nata. Srbi so morali ob grožnji zračnih napadov svojo težko artilerijo povleči dvajset kilometrov ven iz Sarajeva. Povod umika je bila minometna granata, izstreljena s srbskih položajev na sarajevsko tržnico Markale v središču mesta. Umrlo je 68 Sarajevčanov in Sarajevčank, skoraj 200 je bilo ranjenih. To je prebudilo Zahod.

Zato je k nam prispel Vitalij Čurkin. Ključni pogoj za privolitev Srbov v ultimat Nata, je bil napovedani prihod ruske vojske v Bosno in Hercegovino. Politiki v Sarajevu so se tolažili, da »ruski prihod ni načrtovan zaradi Srbov, temveč na podlagi ameriške podpore Jelcinu, zato da bi ta utišal notranje nasprotnike«. V medijih se je pojavila teza, da je Sarajevo postalo novi Berlin. V mestu so bile britanske, francoske in ruske vojaške enote – manjkali so le še Američani in zid.

Le politiki so bili videti zadovoljni. Generalni sekretar Nata Manfred Wörner je pozdravil novo vlogo Rusije: »Zlasti v zadnji fazi, ko je pomagala, da dosežemo takšen izid«. Ruske vojake, ki so na bosanska tla prvič stopili 21. februarja 1994, je na Palah, vojnem središču srbskih politikov, pričakalo ljudsko slavje. Na ražnju se je pekel vol, delila sta se kruh in sol, starejši ljudje so ruskim vojakom na oklepnih vozilih v roke podajali otroke. Rusi množici niso ostali dolžni – pogosto so jim pokazali tri prste, srbski simbol. Eden izmed lokalnih časopisov je na sprejemu opazil tudi beograjskega pisatelja Moma Kaporja. Objavili so pogovor, ki ga je imel z mladeniči s Pal: »Zakaj imate radi Ruse?« jih je vprašal stric Momo. »Zato, ker so na naši strani,« so odgovorili v en glas.

Ko je februarja 1994 končal s političnimi pogovori v Sarajevu, se je Vitalij Čurkin obrnil na skupino novinarjev. Ob koncu diplomatskega dela je, na splošno presenečenje prisotnih, filozofiral o svetovnem redu. Rekel je: »Vojna je seksi. V vojni si novinarji zgradijo kariere, generali si pridobijo čine. Diplomati z vojno zaslužijo in si ustvarijo imena, vojaki in civilisti pa izgubljajo življenja.«

Vojna je trajala še leto in pol. Naše stanovanje je bilo tako uničeno, da smo takoj po mirovnem sporazumu začeli z obnovo. Najprej smo zamenjali okenska stekla in prebelili stene. Bile so črne od saj, saj smo pozimi sredi dnevne sobe kurili peč. Naš sin je po štirih letih premora in šolanja v kleti začel obiskovati šesti razred osnovne šole. Skoraj vsi naši predvojni prijatelji so odšli.

Dvajset let po srečanju z novinarji v Sarajevu je Vitalij Čurkin umrl. Nenadni srčni napad so rekli. Umrl je v New Yorku kot stalni veleposlanik Ruske federacije pri Združenih narodih. Večina političnih in vojaških osebnosti s časopisnih naslovnic iz časa bosanske vojne je bodisi umrla bodisi bila obsojena na zaporne kazni zaradi vojnih zločinov. Ali oboje. Hkrati ostajajo glavni kandidati, da po njih poimenujejo ulice in trge v bosanskih mestih. Bosanski Srbi so Vitaliju Čurkinu nemudoma postavili spominsko ploščo in napovedali postavitev spomenika v delu Sarajeva, ki so ga osvojili med vojno.

Nekdo bi se lahko vprašal, kaj pa mladi ljudje, ki so se rodili v času po tem, ko se je vojna že končala in je mir prišel v Bosno in Hercegovino? Ti ljudje so danes ravno v letih, ko s svojimi partnerkami najemajo ali morda kupujejo svoje prvo stanovanje.

Rekel bi, da so v boljšem položaju kot mi. Razmere so ugodnejše kot takrat. Več je praznih stanovanj, najdete jih lahko na vsaki lokaciji, obstajajo krediti, sheme pomoči mestnih oblasti … Edino cene kvadratnega metra so »šle v nebo«.

V redu stvari pa je nekaj vendarle ostalo nespremenjeno. Recimo, pogled na naslovnice časopisov, računalniške ali televizijske zaslone. Ko berete naslove, se vam lahko zazdi, da se vojna ni končala pred tridesetimi leti, temveč pred tridesetimi dnevi ali celo tridesetimi minutami. Prevladujeta spomin na množične zločine, koncentracijska taborišča, umore brez kazni, žrtve brez kakršnegakoli javnega sočutja, matere, ki so ostale same …

V ospredju ostajajo politiki, ki ne grozijo le z odstopi, temveč z novo vojno, ali pa izrekajo stavke, ki kakor nož zarežejo v krhko membrano javnega mnenja. Vem, da nič ni ostalo enako in da stvari niso primerljive, tako kot na tisti veseli dan, ko smo z ženo in sinom začeli prenavljati naše prvo stanovanje.