Živeti mir 21: Pisma o vojnah in miru
11. 6. 2025 | Politika
V okviru cikla Misliti mir vzpostavljamo serijo javnih Pisem o vojnah in miru – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?
Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo z javnimi pismi okrepiti tiste glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir.
Enaindvajseto pismo, ki ga objavljamo, je napisal Ebadi iz Afganistana:
Prvi korak k miru je razumevanje njegovega resničnega pomena. Mir se mora začeti v naših domovih in znotraj nas samih.
Pismo Ebadi iz Afganistana:
Živim v državi, ki je bila priča desetletjem vojne — v Afganistanu. To je narod, katerega prebivalci že vrsto let trpijo zaradi konfliktov. Življenje v opustošeni državi zaradi vojn je nepopolno, necelovito; ljudje dihajo, a ne živijo zares. Vsak dan jih preplavijo tesnoba, stres, strah in brezup. Ker ne vidijo svetle prihodnosti, mnogi razmišljajo o tem, da bi zapustili svojo državo in si poiskali varno zavetje drugje.
Manjka jim ne le zunanji mir, ampak je uničen tudi notranji mir. Neprestano nasilje povzroča telesno in duševno škodo, ljudje niso več zmožni opravljati vsakodnevnih dejavnosti in njihova volja do življenja je popolnoma zlomljena. Vojna povzroča hudo revščino, in zaradi uničenega gospodarstva ljudje ne morejo zadovoljiti niti osnovnih življenjskih potreb.
Tisti, ki vojno doživljajo neposredno, trpijo tudi v vsakodnevnem življenju – predvsem zaradi razseljevanja. Mnogi Afganistanci so postali begunci in se srečujejo z različnimi težavami. Bili so prisiljeni zapustiti svoje domove in domovino. Na poti do varnih držav so pogosto izbrali nevarne in nezakonite poti, kar je mnoge stalo življenja. Svet je bil priča tragičnim žrtvam Afganistancev v grškem morju in ob iranski meji. Ljudje so jih pogosto obsojali, zakaj tvegajo življenje za pot v Evropo, a niso razumeli, kako neznosno je življenje v državi, razdejani od vojne. Ti ljudje niso imeli izbire – nihče si ne želi zapustiti svoje domovine, razen če ga k temu prisilijo okoliščine. Življenje v takšnih razmerah povzroča duševne motnje ter vodi v izredno stopnjo stresa, strahu in travme.
Vojna ima uničujoč vpliv tudi na otroke in mladino. Veliko otrok ne more nadaljevati šolanja. Na primer, pod prejšnjo vlado Afganistana zaradi varnostnih razmer številni ljudje v določenih regijah niso upali pošiljati otrok v šolo ali na univerzo. Nekatera območja zaradi trajajoče vojne sploh niso napredovala. Ljudje tam živijo v nevednosti in ne poznajo vrednosti izobrazbe. Deklice pogosto poročajo zelo mlade — v letih, ko bi se morale igrati in uživati življenje, se znajdejo v temačnem svetu, ki jim povzroča telesne in duševne težave.
Zaradi šibkega gospodarstva so družine včasih prisiljene prodati svoje otroke, saj jih ne morejo preživljati. V trenutni vladi pa deklicam in ženskam ni dovoljeno niti študirati niti delati, kar povzroča hude duševne stiske in jim jemlje upanje za prihodnost.
Po podatkih Sveta za zunanje odnose (Council on Foreign Relations) afganistanski konflikt že desetletja vključuje notranje boje za oblast, tuje posege in številne druge težave. Notranji spopadi med etničnimi skupinami, političnimi frakcijami in uporniškimi skupinami prispevajo k nestabilnosti države.
Rešitev afganistanskega konflikta zahteva vztrajno mednarodno podporo, lokalne rešitve ter odpravo temeljnih vzrokov za nasilje. Afganistansko prebivalstvo si želi spoštovanja človekovih pravic in vlade, ki bi bila odgovorna ljudstvu in bi sprejemala različna mnenja. Potrebne so gospodarske priložnosti, ki bi zmanjšale revščino in preprečile, da bi ljudje morali zapuščati svoje domove. Mednarodna pomoč in humanitarna podpora lahko pomembno prispevata k obnovi države.
Prvi korak k miru je razumevanje njegovega resničnega pomena. Mir se mora začeti v naših domovih in znotraj nas samih. Pozabimo preteklost in upajmo na svetlo prihodnost. Gradimo prihodnost s spoštovanjem, enotnostjo in sprejemanjem različnih kultur in vrednot. Odpravimo etnične delitve, da jih prihodnje generacije ne bodo podedovale. Etnične napetosti in diskriminacija so glavni vzroki za konflikt. Če naslovimo revščino, neenakost, pomanjkanje dostopa do virov in diskriminacijo, lahko zgradimo temelje za trajni mir.
Pogoji za vzpostavitev miru vključujejo preprečevanje zaostrovanja konfliktov, njihovo miroljubno reševanje, razumevanje in spoštovanje, močne institucije, zdravljenje preteklih travm, spravo, globalno sodelovanje, izobraževanje in ozaveščanje ter notranjo usklajenost.
– prof. Ebadi
