(POGLED) Kolumna Mojce Pajnik: Normalizacija avtoritarnosti ali kako si podrediti medije

Postopna normalizacija avtoritarnega populizma ne ukinja demokratičnih institucij neposredno, temveč jih postopoma podredi prek zakonodaje, medijev, regulatorjev in javnega diskurza. Mojca Pajnik na izbranih primerih pokaže, kako lahko oblast s političnim nadzorom nad mediji, ekonomskim pritiskom in širjenjem propagandnih narativov oslabi demokratični nadzor:

“Ključni mehanizem, ki to omogoča, je normalizacija, ki jo Ruth Wodak opiše kot brezsramno normalizacijo – postopno razširjanje meja sprejemljivega brez potrebe po opravičevanju. Kar je bilo včeraj nedopustno, danes postane predmet razprave, jutri pa običajna politična praksa. Žalitve novinarjev se prevedejo v »neposrednost« ali celo svobodo govora. Posegi v javne institucije postanejo »reforme«. Strankarski mediji se predstavljajo kot »alternativa monopolu«. Sčasoma se spremeni sam okvir razumevanja: vprašanje ni več, ali so določeni ukrepi sprejemljivi, ampak ali so politično učinkoviti. Normalizacija tako deluje kot tiha infrastruktura avtoritarnega populizma. Omogoča, da se avtoritarne prakse dojemajo kot del politične rutine.”

Med ključnimi strategijami izpostavlja lastniško preurejanje medijskega prostora, politično podrejanje javnih medijev, ekonomsko discipliniranje kritičnih medijev, regulatorne in pravne pritiske ter digitalno delegitimizacijo novinarjev in novinarstva. Mojca Pajnik poudarja, da je najnevarnejši proces normalizacija takšnih praks – ko posegi v medije, civilno družbo in institucije postanejo predstavljeni kot običajne reforme ali obramba »ljudstva«:

“Največja prevara avtoritarnega populizma je, da se predstavlja kot upor proti moči, medtem ko jo koncentrira; nastopa proti elitam, a ustvarja svoje oligarhije; govori, kakor da govori v imenu ljudstva, a napada institucije nadzora; sklicuje se na svobodo govora, a zastrašuje kritične glasove; poudarja pluralizem, a gradi propagandne ekosisteme; sklicuje se na demokracijo, a jo prazni od znotraj.

Demokratizacija medijev ne pomeni, da oblast dobi »svoje« medije ali »svojo« civilno družbo. Pomeni, da nihče nima monopola nad javnostjo, javno besedo, da mediji delujejo avtonomno, da lastništvo ni prikrito politično, da regulatorji niso strankarska izpostava in da kritika medijev ni zamenjana s spodkopavanjem njihove legitimnosti.

Posegi se ne ustavijo pri medijih, temveč se po aktualnih napovedih širijo na civilno družbo, sindikate in še kam. Zato razprava o prihodnji slovenski vladi ni zgolj vprašanje, kdo ima 46 glasov. Gre za vprašanje, ali bomo procese, ki smo jih denimo že videli na Madžarskem in Hrvaškem, pravočasno prepoznali kot del širšega avtoritarnega projekta. Gre za to, kakšno javnost bomo ohranili ali pa jo bomo postopno izpraznili njenega kritičnega potenciala”

Demokracija slabi predvsem takrat, ko družba avtoritarne metode začne sprejemati kot del vsakdanje politike.