Nevladne organizacije opozorile na škodljive spremembe Zakona o tujcih
31. 8. 2026 | Politika
V petek, 28. avgusta, smo nevladne organizacije na novinarski konferenci pred Državnim zborom predstavile naše pomisleke glede predlaganih sprememb Zakona o tujcih. Opozorile smo, da predlog bistveno otežuje združevanje družin državljank in državljanov tretjih držav, med drugim s podaljšanjem pogoja za združitev družine z enega na tri leta ter z občutnim povečanjem finančnih pogojev za preživetje.
Poudarile smo, da bi predlagane spremembe imele resne negativne posledice za posameznike in njihove družine, hkrati pa bi lahko prispevale k večji odvisnosti delavcev od delodajalcev ter krepitvi različnih oblik izkoriščanja na trgu dela.
Nevladne organizacije zato pozivamo k ponovnemu premisleku predlaganih rešitev in k oblikovanju migracijske politike, ki bo spoštovala človekove pravice, družinsko življenje in dostojanstvo vseh ljudi.
Povezava na komentarje, podane na novelo zakona.
Na novinarski konferenci pred poslopjem DZ v Ljubljani so komentarje na novelo Zakona o tujcih predstavili Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, Miha Blažič iz Ambasade Rog, Urša Regvar iz PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja in Maja Ladić iz Mirovnega inštituta.
Objavljamo govor Maje Ladić:
Na Mirovnem inštitutu želimo opozoriti na nekaj, kar je bistveno širše od posameznih določb tega zakona. Predlog razkriva, kakšno migracijsko politiko želi vlada voditi – in kakšno mesto v tej družbi je pripravljena nameniti ljudem, ki so se – ali pa se še bodo – sem priselili.
Dejstvo je, da Slovenija potrebuje delavce in jih aktivno išče. Potrebuje jih v gradbeništvu, proizvodnji, prometu, gostinstvu, zdravstvu in številnih drugih sektorjih. Toda ob tem se moramo vprašati: Ali res želimo družbo, v kateri so tuji delavci dobrodošli, dokler tukaj delajo in živijo sami, ko pa želijo tukaj živeti skupaj s svojo družino, pa niso več zaželeni in naletijo na številne ovire?
To ni samo vprašanje migracijske politike. To je vprašanje človekovih pravic, enakosti in tega, kakšna družba želimo biti. Človekove pravice ne morejo biti odvisne od tega, od kod prihajamo, koliko zaslužimo ali kako koristni smo za trg dela.
Predlagane spremembe ne bodo prizadele vseh enako. Najbolj bodo prizadele ljudi z nižjimi dohodki, družine ter ženske in otroke – torej prav tiste, ki imajo najmanj možnosti, da bi nove pogoje izpolnili. Pri jeziku je protislovje še posebej očitno: država zvišuje zahteve, hkrati pa otežuje dostop do tečajev slovenskega jezika. Če je znanje slovenskega jezika pogoj za prebivanje v Sloveniji, potem mora biti dostop do učenja slovenskega jezika pravica, ne pa stvar tega, ali si ga človek lahko privošči.
Vprašanje je tudi, kaj to pomeni za ljudi, ki delajo v več izmenah, za ženske, ki skrbijo za majhne otroke, in za tiste, ki živijo v manjših krajih, kjer je dostop do tečajev že sicer slabši. Ali bo imela priseljenka v Lendavi enake možnosti za izpolnitev jezikovnega pogoja kot priseljenka v Ljubljani? Raziskave kažejo, da potrebujemo več brezplačnih, dostopnih in kakovostnih tečajev slovenščine – trenutni predlog pa gre v nasprotno smer.
Glede na predlagane spremembe težko razumemo tudi odnos do družinskega življenja. Pogosto slišimo, da je družina temelj družbe in da jo moramo posebej skrbno varovati. Toda očitno to ne velja enako za vse družine.
So družine tujih delavcev manj pomembne? Je družinsko življenje manj vredno, če gre za družino nekoga, ki je prišel iz druge države? Mi verjamemo, da ne. Družina je družina – ne glede na državljanstvo ali status njenih članov.
In verjamemo tudi, da si večina prebivalk in prebivalcev Slovenije želi živeti v družbi, ki temelji na enakosti, vključevanju in spoštovanju človekovih pravic. Zato moramo biti pozorni, kakšno družbo ustvarjamo s svojimi politikami.
Država ne more od ljudi zahtevati več integracije, hkrati pa jim onemogočati pogoje zanjo. To ni dobra integracijska politika. To je politika izključevanja. Zato od Vlade in Ministrstva za notranje zadeve pričakujemo, da te spremembe umakneta in začneta migracijsko politiko graditi drugače.
Ne na odvračanju. Ne na ustvarjanju novih ovir. Ne na ideji, da so ljudje dobrodošli zgolj kot delovna sila. Ampak na človekovih pravicah, enakosti, dostojanstvu in vključevanju. Če Slovenija potrebuje ljudi, ki bodo tukaj delali, potem jim mora biti pripravljena omogočiti tudi, da tukaj živijo – živijo s svojimi družinami – in postanejo del te družbe. Ko pridejo delavci, pridejo hkrati ljudje.
Integracija ne sme postati privilegij tistih, ki si jo lahko privoščijo!
