Ali smo vključujoča družba?

V torek, 24.5.2022, smo v prostorih Cukrarne v Ljubljani izvedli dogodek, v okviru katerega smo se spraševali, ali smo vključujoča družba, kaj je integracija in kako jo (narobe) razumemo, kakšne možnosti za (uspešno) integracijo zagotavlja država begunkam_cem in ostalim priseljenkam_cem, kateri so največji izzivi in ovire, ki otežujejo integracijo priseljenkam_cem v Sloveniji, katere (dobre) prakse so bile prisotne že v 90-ih, pa smo morda pozabili na njih, katere prakse na področju integracije bi (kot dobre) izpostavili danes, kako Slovenijo in slovensko družbo doživljajo priseljenke, ki so prišle iz različnih držav, iz različnih razlogov, v različnih obdobjih, kakšne so njihove osebne izkušnje in kaj jim je – kljub vsem razlikam – skupno.

Uvodoma je direktor Mirovnega inštituta, Iztok Šori povedal: »Vsaka najmanjša sprememba na področju migracij nas vrže iz tira. /…/ Ob vsaki krizi se zdi, kot da je država izgubila spomin in pozabila na vse lekcije, ki smo se jih naučili do tedaj. Eden od ključnih razlogov za takšno stanje je ta, da oblasti že desetletja bistveno več sredstev in pozornosti namenjajo vojni proti migrantom, kot za njihovo integracijo: za žico na meji, opremo policistov in vojakov, kamere in druge tehnologije za nadzor, orožje… Vlaganje v represijo ima prednost pred integracijo, torej vlaganjem v ljudi. /…/ Pomembno je, da ob tem, ko uspešno gasimo požare vsak na svojem področju, ne pozabimo na širšo sliko in skušamo doseči spremembe sistemskih politik. In ne le to, naš cilj mora biti tudi sprememba družbenega Zeitgeista in diskurza, zaradi katerega institucije kot je Center za tujce sploh lahko obstajajo. Kajti resnici na ljubo kakšnega večjega upora javnosti obstoječim institucijam in politikam še ni bilo. Tudi to je vprašanje integracije.«

Moderatorka prvega panela, Maja Ladić in sodelavka Iza Thaler sta predstavili najnovejše rezultate raziskave, ki smo jo izvedli v okviru projekta NIEM (Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije). Najbolje ocenjena Švedska je dosegla oceno 72,5 od 100 in je tudi edina država, ki je sploh presegla 70 točk. Manj kot 50 točk je doseglo pet držav: Grčija (39,5), Romunija (38,5), Bolgarija (37,1), Poljska (36,9) in na samem repu vključenih držav je Madžarska (32,8). Slovenija je dosegla skupno oceno 50,1, kar je prej slab kot dober rezultat. Najvišjo oceno (64,3) je dosegla na področju zakonodajnega okvirja in najnižjo (24,3) na področju implementacije ter sodelovanja – to kaže na obstoječe razlike med teorijo in prakso.

Od zadnjega primerjalnega NIEM poročila pred dvema letoma je bilo v 14 analiziranih državah napredka na področju integracije oseb z mednarodno zaščito le malo ali nič. V številnih državah je opaziti celo nazadovanje, zlasti na področju bivanja, namestitve in socialne varnosti. Vsem vključenim državam je skupno, da se najslabše odrežejo, ko gre za aktivne politike, ki podpirajo integracijo, medsektorsko usklajevanje in vladno podporo civilni družbi ter lokalnim oblastem. Čeprav ima EU bistveno vlogo pri usklajevanju in oblikovanju politik vključevanja, je izvajanje teh v pristojnosti vsake posamezne države. Zato v državah EU integracija ni niti poenotena niti (pogosto) ustrezna. Kljub deklarativnemu zavedanju, da mora biti integracija dvosmerni proces, da bi lahko bila uspešna, jo večinoma državni organi ter oblikovalci politik dojemajo kot precej tehničen, enosmeren proces. Pogosto se jo celo smatra kot uspešno na točki, ko se oseba vključi na trg dela in/ali nauči jezika.

Svetovalka za integracijo begunkam_cem na Uradu za oskrbo in integracijo migrantov, Sonja Gole Ašanin, in predstavnik Društva Odnos ter predsednik Sekcije organizacij na področju integracije migrantov pri Socialni Zbornici Slovenije, Franci Jazbec, imata dolgoletne izkušnje s pomočjo begunkam_cem pri integraciji in lahko bi rekli, da pokrivata različni plati istega kovanca. Izpostavila sta podobna opažanja in se strinjala, da je obdobje enega oziroma dveh let za podporo beguncem pri integraciji premalo. Od leta 2016, ko je bila ukinjena enkratna denarna pomoč ob pridobitvi statusa, so begunke_ci v še večji (finančni) stiski, še posebej to vpliva na iskanje stanovanja. Pogosto je zaposlenim v različnih državnih institucijah (npr. na upravnih enotah, centrih za socialno delo, itd.) potrebno pojasnjevati zakonodajo in pravice, ki jih posameznice_ki imajo glede na njihov pravni status. Integracija se dogaja (ali pa bi se morala dogajati) v okolju, v katerem priseljenke_ci živijo, žal pa lokalne oblasti v Sloveniji še vedno niso neposredno vključene in tudi (večinoma) ne aktivne na področju integracije. Sonja Gole Ašanin je pritrdila, da se letos, odkar so tudi v Slovenijo prišli begunci iz Ukrajine, dogajajo pozitivne spremembe in obstaja upanje, da se bodo le-te ohranile in obveljale vse begunke_ce.

Raziskovalka in profesorica na Univerzi Malmö Sayaka Osanami Törngren, je predstavila, kako se integracije begunk_cev loteva Švedska, ena najbolje ocenjenih EU držav na tem področju, ki je v relativno kratkem obdobju sprejela veliko število prosilcev za azil, ki pa se v zadnjem času sprašuje, kaj je vendarle šlo narobe, da so v praksi neuspešni. Soočajo se namreč s segregacijo na različnih ravneh in zelo zgovoren je citat iz intervjuja z osebo s priznano mednarodno zaščito na Švedskem: »Sedaj sem se naučil švedsko, ampak s kom naj govorim švedsko?«

Moderatorka drugega panela, Veronika Bajt, je z govorkami in govorcem obudila zgodovinski spomin in današnje dogodke postavila v širši kontekst. Sodelavka Brankica Petković, ki je bila v 90-ih koordinatorica humanitarnega programa pri Zavodu za odprto družbo, je predstavila nekaj praks, ki so jih izvajali: zagotavljali so finančno podporo kulturnim dejavnostim begunk_cev (zlasti otrok in mladostnikov) v Vodnikovi domačiji, v KUD-u France Prešern itd.; financirali šolnine za vpis na fakultete, podiplomski študij in specializacijo zdravnikov (nekatere fakultete so se odpovedale šolninam za študente begunce iz BiH, nekatere pa se niso); pomagali učencem in dijakom z enkratno pomočjo  za nakup učbenikov in šolskih potrebščin; financirali programe psihosocialne pomoči begunskim otrokom, ter usposabljanja učiteljic_ev za tovrstno pomoč (to je vodila Anica Mikuš Kos); pomagali nosilcem pravne pomoči ter usposabljanja na tem področju (kar se je potem nadaljevalo še preko PIC-a); dajali finančno podporo tabornikom za vključevanje begunskih otrok v tabore, itd.

Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, ki je tudi sama doživela in preživela drugo svetovno vojno, in se praktično že celo življenje ukvarja s (predvsem) psihosocialno pomočjo begunkam_cem, je izpostavila izgube, ki zelo vplivajo na vsako posameznico_ka: izgube ljubih oseb, doma, imetja, vere v dobro, vere v človeka, občutek varnosti… Ključno se ji zdi begunkam_cem normalizirati življenje, jih podpreti, da se postavijo na noge, aktivirajo in sami zase skrbijo. Otroci so najbolj ranljivi a so tudi najbolj dovzetni za nove izkušnje in si hitro opomorejo, še posebej, če so vključeni v šolo in so med svojimi vrstniki. Spomnila je na dejstvo, da večino begunske populacije predstavljajo ženske, ki imajo specifične potrebe in se soočajo s posebnimi izzivi in težavami. Gospa Anica se je spomnila več paralel med situacijo v Sloveniji v 90-ih in danes, žal tudi te, da je država obakrat s figo v žepu obljubljala velikodušen sprejem in podporo begunkam_cem. Zaključila pa je, da je civilna družba lahko uspešnejša kot država s svojimi aparati, saj pravi, da ima civilna družba kot socialno tkivo potencial, da normalizira družbo.

Ognjen Radivojević, ki pri Slovenski filantropiji izvaja program socialne orientacije, žal ugotavlja, da njegova vloga »posrednika« ni začasna, ampak ima tendenco, da postane permanentna. Na vseh institucijah, ki so ključne za ureditev novega življenja v novi državi, bi namreč raje komunicirali s »posredniki« kot z begunkami_ci. Dejal je, da mu ne pade na misel veliko dobrih praks, ena pa je morda kontinuirana učna pomoč otrokom s strani prostovoljk_cev, saj se običajno razvijejo dobri odnosi in otroci potem tudi hitreje napredujejo. Sprašuje se, koliko je sploh javnih prostorov, kjer bi se priseljenke_ci in še posebej begunke_ci počutili dobrodošlo. Ne domače, to se ne bodo, ampak vsaj dobrodošlo. Zelo dobro je opisal, kaj je zanj integracija: »integracija je izhajanje iz svoje cone udobja«.

Romana Bešter iz Inštituta za narodnostna vprašanja pa je predstavila rezultate raziskave o odnosu večinskega prebivalstva do priseljevanja, priseljenk_cev in njihove integracije. Večina anketiranih je bila mnenja, da bi morala Slovenija zaostriti pogoje priseljevanja; večina se ni strinjala, da bi morala biti Slovenija bolj odprta za sprejemanje begunk_cev; večina meni, da bi morala Slovenija izvajati migracijsko politiko, usmerjeno v privabljanje kvalificiranih in visoko izobraženih tujih državljanov. Kot slabost priseljevanja so anketiranci v velikem deležu (66,7 %) navedli, da priseljenke_ci v Sloveniji izkoriščajo sistem socialnih podpor; veliko (44,2 %) jih je menilo, da se zaradi priseljevanja povečuje število kaznivih dejanj v Sloveniji (čeprav to ne drži); veliko (44,4 %) jih tudi meni, da priseljenci spodkopavajo slovensko kulturo. Kot najpomembnejše dejavnike za uspešno integracijo priseljenk_cev so navedli: spoštovanje slovenskih institucij in zakonov, znanje slovenskega jezika in zaposlitev. Torej večinsko prebivalstvo od priseljenk_cev pričakujejo predvsem prilagajanje slovenski družbi, ne pa sodelovanja pri soustvarjanju skupnih družbenih norm in vrednot.

Moderatorka tretjega panela, Mojca Frelih, pa se je pogovarjala s priseljenkami, ki so v Slovenijo prišle pravzaprav zaradi svojih partnerjev. Jovana Mihajlović Trbovc se je pred več kot 14 leti preselila iz Srbije v Slovenijo zaradi partnerja Slovenca. Prav tako Marta Rychlewski pred približno dvema letoma iz Nemčije v Slovenijo, s to razliko, da je bila migrantka že prej, saj se je že pri 18-ih preselila s Poljske v Nemčijo. Wafa Alburai se je pred slabim letom preselila iz Palestine v Slovenijo in sicer na podlagi združitve družine, saj je njen mož v Sloveniji dobil mednarodno zaščito. Iz enakega razloga se je Aber Algendy v Slovenijo preselila iz Sirije pred štirimi leti. Jovana in Marta, ki sta poudarili, da sta obe v zelo priviligirani poziciji, saj sta se za selitev lahko sami odločili, sta se strinjali, da na nove začetke zelo vpliva (oz. jih oteži) izguba socialnega kapitala, ki ga imaš doma in pustiš za sabo. Jovana je izpostavila, da je Oddelek za tujce Upravne enote Ljubljana (glede na njene izkušnje in izkušnje mnogih drugih migrantk) najbolj tujcem neprijazna institucija v Sloveniji. Meni, da so mehanizme inkluzije vzpostavili priseljenke_ci sami, da so ustvarili neformalne mreže, ki posameznici_ku dajo potrebno podporo in omogočajo »normalno« življenje. Poudarila je tudi, da so še vedno zelo pomembne in očitne razredne razlike ter da so migrantke_i različni in ne smemo govoriti o njih kot o homogeni skupini, čeprav je res, da je rasizem uspoljen in da diskriminacija na večih ravneh zadeva ravno ženske. S tem se je strinjala tudi Marta in dejala, da je vesela, da smo posebej izpostavili vidik spola oziroma vidik žensk, saj se ravno ženske migrantke srečujejo s še več izzivi kot moški. V Sloveniji pa pogreša prostore za druženje z lokalnim prebivalstvom. Wafaa je izpostavila nepogrešljivo podporo nevladnih organizacij na eni strani in veliko pomanjkanje psihosocialne podpore (še posebej za otroke, ki prihajajo iz vojnih območij) na drugi strani. Aber pravi, da ima v Sloveniji še vedno občutek, da ljudje na begunke_ce gledajo kot na desetorazredne ljudi. Še danes nima pristnih stikov z lokalnim prebivalstvom in ne govori tekoče slovensko. Včasih ji kdo reče, da ni dobro integrirana. Odgovarja, da ni dobila dovolj podpore in možnosti, da bi se lahko integrirala in da razmišlja o tem, če bi njej in njenim otrokom bilo lažje novo življenje začeti kje drugje.

Dogodek je zaključila sodelavka Lana Zdravković, ki se z vprašanjem integracije v kontekstu radikalne enakosti ukvarja raziskovalno, hkrati pa ima tudi sama migrantsko izkušnjo, saj se je v Slovenijo iz Srbije preselila leta 1999. Izpostavila je, da moramo na integracijo gledati kot na projekt univerzalnega egalitarizma, na katerem temelji evropski projekt razsvetljenstva, ki smo ga dobili s francosko revolucijo. Tako ni vprašanje ali bomo sledili konservativnemu pogledu, ki pred migrantkami_i straši kot pred tistimi, ki bodo razgradili krščansko, belo, civilizirano Evropo, ali multikulturnemu pogledu, ki na migrantke_e gleda iz perspektive tolerance (kar je druga plat neenakosti), temveč bi integracijo morali misliti kot projekt radikalne enakosti, saj so migracije globalna posledica neokolonializma, migrantke_i pa sestavni del družbe. Zato si je treba prizadevati za širitev mej državljanstva, pravic in pripadnosti, ne pa jih (še bolj) omejevati.