Bo imela Slovenija apartheidski socialni model?

Nekateri zgodovinski dogodki so prelomni, kot pravi francoski filozof Jacques Rancière, ker pretrgajo ustaljeni tok upravljanja družbe. Nedavno so se zgodili trije dogodki, ki so zamajali samovšečno predstavo o družbeni enakosti v Sloveniji.

Opozorili so na politične napade, ki lahko v prihodnosti preoblikujejo družbo v smer večje neenakosti. A hkrati opozarjajo, da problemi socialne politike niso od včeraj in jih ni mogoče pripisati samo zadnjim napadom.

Prvi primer je posvetovalni referendum o socialni pomoči, na katerem je več kot šestdeset odstotkov volivcev podprlo predlog, da morajo delovno sposobni prejemniki socialne pomoči opravljati družbenokoristno delo. Predlagatelji referenduma niso povedali, da že obstajajo stroge kazni in da prejemniki lahko izgubijo pravico do socialne pomoči, če ne iščejo zaposlitve.

Prav tako niso povedali, da jih veliko že opravlja družbenokoristno delo, ker z njim dobijo dodatek k socialni pomoči – socialna pomoč je namreč veliko pod preživitvenem pragom in ne odpravlja revščine. Predlagatelji so torej dali volivcem v presojo nekaj, kar že obstaja, prikrili pa so resnično pomanjkljivost socialnega sistema.

Srž problema socialne politike je, da se morajo tudi bolni in za delo nezmožni pretvarjati, da iščejo zaposlitev. Socialna pomoč je torej nadomestilo za slabo delujoč zdravstveni in pokojninski sistem, ki ne omogoči rehabilitacije ali invalidske upokojitve za delo nezmožnim osebam ter jih pušča v evidenci navideznih iskalcev zaposlitve.

S to prevaro so predlagatelji potegnili volivce v kriminalizacijo ljudi, ki se ne morejo več preživljati z delom. Namen referenduma je bil jasen, da naščuva ljudi, ki še imajo delovno zmožnost, proti tistim, ki so jo izgubili, zato da se odvzame legitimnost socialnemu sistemu in temeljem družbene solidarnosti.

Referendumski rezultat je prinesel neprijetno spoznanje, da se je skoraj dve tretjini volivcev pustilo naščuvati in pozabilo, da lahko vsak čas tudi njih vrže na drugo stran, da lahko zbolijo ali postanejo invalidi.

Drugi primer je prometna nesreča v Mariboru 10. oktobra, v kateri je umrl Woltov dostavljavec hrane. Platformno delo vključuje toliko tveganj, da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo kaj hudega. Pokazalo se je, da so fraze o avtonomiji Woltovih »partnerjev« prazne, saj je edina prednost platformnega dela v tem, da dostavljavci nimajo omejitve delovnega časa in da lahko delajo poljubno število ur sedem dni v tednu.

Če so pripravljeni delati več, kot določa zakon, lahko zaslužijo več kakor v drugih slabo plačanih službah, vendar delajo utrujeni, ob negotovem čakanju na naročilo in za vse nižje plačilo. Izračunali smo, da je med letoma 2020 in 2024 Wolt znižal plačilo za dostavo za petino. Dostavljavci pa so primerjali isto dostavo, za katero se je do leta 2024 plačilo znižalo za četrtino, leta 2026 pa že za skoraj polovico.

Platforma, kot je Wolt, si jemlje pravice delodajalca, medtem ko so dostavljavci brez pravic iz delovnega razmerja. Kako bi lahko bilo bolj očitno, da dostavljavci delajo v prikritem delovnem razmerju? Tega menda ne vidi le inšpektorat za delo, ki je nazadnje ukrepal leta 2015 v primeru GoOptija.

Kljub slabim razmeram se dostavljavci poganjajo v samomorilsko divjanje po cestah, saj morajo plačati visoke najemnine, se poskušajo izogniti krpanju iz meseca v mesec ali so se na migracijskih poteh zadolžili pri oderuhih in agencijah. Smrt Woltovega dostavljavca je pokazala, da je delovnopravno varstvo odreklo pomoč platformnim delavcem.

A kot pravi pravnik Alain Supiot, je prva naloga delovnega prava, da zavaruje telo in kožo delavca pred neizprosnim izkoriščanjem, da poskrbi za preživetje med zaposlitvijo in za dohodek, ko delavec ne more več delati – saj se delavcu sicer godi slabše od sužnja.

Tretji primer je ugrabitev 34 migrantskih delavk in delavcev, ki so morali prisilno delati v ilegalni tovarni cigaret v Lendavi za kriminalno združbo. Pred tem primerom so že tudi drugi razkrili garaške delovne režime z migrantsko delovno silo, če se spomnimo Marinbluja, kmetije Bobnar in restavracije Ribič.

Prelomnost tega dogodka je v nasilju nad migranti in v tem, da se je zgodil v trenutku, ko vlada spreminja predpise za tuje delavce. Zakonski predlogi pretežnemu delu migrantov praktično onemogočajo integracijo in združitev z družino.

Predlog zakona o tujcih otežuje podaljševanje delovnega dovoljenja, ker je zahtevani prag dohodkov višji od plače, ki jo po informacijah Zavoda za zaposlovanje prejema več kot 90 odstotkov migrantov.

Zakon tudi podaljšuje na tri leta rok, po katerem tuji delavci lahko zaprosijo za združitev z družinskimi člani, in zvišuje dohodek, ki ga mora imeti družina na voljo. Na drugi strani predlog zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev odpravlja varstvo migrantov pred agencijskimi zlorabami.

Agencije doslej niso mogle zaposliti tujcev, ki so prvič prišli v Slovenijo, da ne bi zlorabljale njihove ranljivosti, temveč so lahko zaposlovale samo tujce s prostim dostopom do trga dela.

Po predlogu se to varovalo umika; agencije bodo lahko novačile tujce v tujini in jih posojale slovenskim podjetjem. Zaradi teh sprememb bodo delovne migracije v Sloveniji vse bolj postajale začasne in krožne, migrantke in migranti ne bodo imeli možnosti, da bi se trajno naselili in integrirali.

Že zdaj ob podjetjih rastejo spalnice za tuje delavce, ki prihajajo v Slovenijo, da delajo v garaških delovnih režimih. Po spremembah zakona pa bo ta model postal prevladujoči sistem izkoriščanja migrantov.

Za zadostno ponudbo delovne sile bodo poskrbele vojne, etnična preganjanja, dolžniške krize, brezposelnost, revščina in podnebne spremembe v državah svetovnega juga. Zato lahko pričakujemo, da bodo ljudje k nam še kar prihajali, a tu jih bodo surovo izkoriščali kot začasno delovno silo.

Trije primeri skupaj kažejo na usklajene politične napade na socialno politiko in na revni sloj prebivalstva s kriminalizacijo, odrekanjem delovnopravnega varstva in zmanjševanjem pravic. Politična sredstva se uporabljajo, da se ločuje najrevnejši sloj delavstva od manj revnih.

Hkrati pa širijo ideologijo, ki v najbolj varstva potrebnih vidi le lene siromake. S tem se ustvarja družbena razpoka med delovno populacijo in slojem šefov, da ne rečemo apartheidski sistem, ki spominja na družbeno segregacijo v zalivskih državah med naftnimi baroni in izkoriščanimi (migrantskimi) delavci.

Ni treba staviti samo na sočutje z zatiranimi, da zavrnemo apartheidski socialni model. Spektakularni vzpon Kitajske je potrdil, da se bogastvo ustvarja v proizvodnji, in je ovrgel zahodne blodnje, da je mogoče z neproduktivnimi špekulacijami ohranjati gospodarsko premoč.

Apartheidski socialni model ponavlja to zmoto, s tem da zatira produktivno prebivalstvo. Zato Kitajska učinkovito odpravlja revščino in zvišuje življenjski standard prebivalstva, Slovenija pa ga znižuje.

Skratka, združitev gospodarskih in socialnih politik je osnova za zdrav družbeno-ekonomski razvoj, ne pa, kot nas prepričujejo, da so socialne politike razkošje, ki si ga lahko privoščimo le, če imamo konkurenčno gospodarstvo.

Maja Breznik, Gostujoče pero, Delo, 24.10.2026

***

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.