Dogajanje na Paradnem dnevu

V soboto, 14. junija 2025, je v središču Ljubljane potekal Paradni dan, osrednji dogodek festivala Parada ponosa. Osrednje sporočilo letošnjega festivala je bilo Sistem se posodablja. Skupnost vztraja. Organizatorji dogodka so s tem želeli opozoriti na subtilne in hitro razvijajoče se oblike institucionalnega nadzora, izključevanja in represije in hkrati tudi na trdnost, solidarnost in neomajno vztrajnost skupnosti LGBTIQ+.

Dogajanje se je začelo v Parku Zvezda na Kongresnem trgu, kjer se je s svojo stojnico predstavilo 30 LGBTIQ+ organizacij in organizacij zaveznic. Med njimi je bil tudi Mirovni inštitut. Organizirane so bile tudi različne aktivnosti za otroke in odrasle. Dogajanje se je nadaljevalo na Metelkovi s Paradno povorko, ki se je zaključila na Kongresnem trgu. Po zaključku te se je na Kongresnem trgu začel politično-kulturni program, ki je naslavljal pravice LGBTIQ+ skupnosti v luči sovražnega govora, dejanja iz sovraštva in tehnologije. Na njem je bila osrednja govorka predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je povedala: »Zato je moja dolžnost, da branim vašo in svojo pravico, da se svobodno izražamo in da svobodno ljubimo. Moja dolžnost je tudi, da vas povabim, da sami storite enako. Predvsem takrat, ko gre za tiste, ki se izražajo na drugačen način kot vi.« Dogajanje se je zaključilo s koncerti na Metelkovi.

Paradnega dne se je udeležil tudi Ibrahim. V svojem pismu z naslovom »Tudi jaz sem človek« pove, kako težko je včasih biti drugačen v svetu, v katerem živimo.

Pozdravljeni vsi,

ime mi je İbrahim in danes želim spregovoriti iz srca. Želim vam povedati del svoje zgodbe – ne zato, da bi prosil za sočutje, ampak zato, da bi prosil za razumevanje.

Rodil sem se kot gej. Tega nisem izbral. Tako kot nihče ne izbere barve svojih oči ali zvoka svojega glasu, tudi jaz nisem izbral, da bom ljubil tako, kot ljubim.

Toda že zelo zgodaj sem se naučil, da je za drugačnost treba plačati. Posmehovali so se mi. Bil sem užaljen. Bil sem potisnjen na stran. Ljudje so se norčevali iz mene, kot da jih ne slišim, kot da me ni, ali še huje, kot da nisem človek.

Družinski člani, ki naj bi me zaščitili, so postali tujci. Učitelji, ki naj bi me usmerjali, so ignorirali mojo bolečino. Prijatelji, ki so se nekoč igrali z mano, so nenadoma izginili, ko so slišali govorice.

Obravnavali so me, kot da sem zlomljen, bolan ali nevaren samo zato, ker sem ljubil drugače. A naj vam povem nekaj- nisem zlomljen. Nisem nevaren. Nisem manjvreden. Sem človek.

Če sem gej, nisem slab človek. Šibek sem zaradi tega, ker sem prisiljen skrivati, kdo sem. Trpim zaradi tega, ker mi govorijo, da so moja čustva napačna ali sramotna.

Nisem hotel biti junak. Želel sem samo živeti. Želel sem ljubiti, se smejati, biti viden. Ne kot problem, ampak kot oseba.

Danes ne govorim le v svojem imenu, temveč v imenu vseh LGBTQ+ oseb, ki so bile utišane, prezrte ali prizadete. Ne želimo posebne obravnave. Želimo le, da nas obravnavate kot ljudi.

Če vam je zaradi mojega obstoja neprijetno, je morda čas, da se vprašate, zakaj. Ne o tem, kaj je narobe z mano, ampak o tem, kaj je narobe s svetom, ki vas uči, da sovražite ljudi, kakršen sem jaz.

Sem gej. Ponosen sem. Predvsem pa sem človek.

Hvala.