Ko simbolno dejanje preseže materialno škodo
2. 2. 2026 | Človekove pravice in manjšine
Razprave o simbolnih dejanjih in njihovih posledicah pogosto razkrivajo širše družbene napetosti ter odnos okolja do določenih manjšin. Simboli v javnem prostoru namreč ne predstavljajo zgolj materialnih predmetov, temveč nosijo tudi močno družbeno in identitetno sporočilo. Na to nazorno opozarja citat intervjuvanke_ca, zapisan v poročilu projekta ENACT, ki opisuje situacijo, v kateri je bila odtujitev mavrične zastave pravno obravnavana zgolj kot tatvina:
»Pri tatvini gre za to, da si ti pridobiš materialno korist. Vrednost zastave je 7 eur, simbolna vrednost zastave pa je ogromna! Ne gre za krajo in je popolnoma zgrešeno to voditi kot krajo. Tudi za kršenje javnega reda in miru ne gre. /…/ Tu ni šlo za motnjo. Šlo je za to, da človek to počne z zelo jasnim namenom, da izrazi svoje nestrinjanje oziroma sovraštvo… Pri enih gre za frustracijo, odpor, pri enih gre pa dejansko za sovraštvo do nekoga, nečesa, kar reprezentira ta zastava.«
Takšne izkušnje opozarjajo, da pravna kvalifikacija posameznih dejanj ni zgolj formalno vprašanje, temveč ima neposredne družbene posledice. Neustrezna pravna kvalifikacija posameznih dejanj ter njihova procesna obravnava lahko dodatno poglabljata nezaupanje v javne institucije.
Pomanjkanje zaupanja v javne organe, zlasti policijo, ostaja eden ključnih dejavnikov neprijavljanja dejanj s sovražnim motivom v Sloveniji.
Ob veljavnih zakonodajnih spremembah na področju kazenskopravne ureditve se lahko stanje dodatno zaplete. Po novem, skladno z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev javne varnosti (ZNUZJV), sta tatvina stvari majhne vrednosti ter poškodovanje ali uničenje tuje stvari dekriminalizirana in obravnavana kot prekrška. Navedeno otežuje prepoznavanje, dokazovanje in sankcioniranje sovražnega motiva ter hkrati zmanjšuje možnosti njegovega uradnega evidentiranja in dolgoročnega spremljanja, kar ima lahko pomembne posledice za razumevanje razsežnosti tovrstnih pojavov v družbi.
Projekt ENACT je usmerjen v krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe za podporo LGBTIQ+ žrtvam kaznivih dejanj iz sovraštva ter v izboljšanje družbenega in institucionalnega odzivanja na nasilje in diskriminacijo. Njegov namen je prispevati k boljšemu razumevanju izkušenj prizadetih oseb, razvoju ustreznejših podpornih mehanizmov ter oblikovanju učinkovitejših politik za preprečevanje in odzivanje na kazniva dejanja iz sovraštva, usmerjenih k LGBTIQ+ skupnosti.