Kolumna Mojce Pajnik: Volim, ker govori moj jezik, ali zakaj so volitve začele zanimati matematike in fizike

V zadnjem desetletju parlamentarno odločanje v državah po svetu, vključno s Slovenijo, pogosto poteka v znamenju presenečenj. Stranke, ki so še pred volitvami komaj zaznavne, lahko na dan glasovanja dosežejo vrh, medtem ko etablirane stranke strmo padajo, kar kaže, da so volitve procesualne, dinamičen tok, ne enkratna odločitev.

Številne države beležijo visoke deleže neopredeljenih volivcev – po zadnjih podatkih raziskave Slovensko javno mnenje jih je 36,6 %, kar kaže na nestabilno umeščanje velikega dela družbe v strankarske okvire.

Klasične teorije javnega mnenja so predvolilne sunke pojasnjevale z učinkom bandwagon in teorijo spirale molka. Bandwagon izhaja iz 19. stoletja v ZDA, ko je »voz z bendom« spremljal politične parade in z glasbo privabljal pozornost. Metafora »skočiti na voz z bendom« označuje trenutek, ko se ljudje priključijo tistim, ki so videti kot zmagovalci. V volilnem kontekstu to pomeni, da del volivcev v zadnjem trenutku podpre vodilnega kandidata – pojav, ki ga imenujemo učinek bandwagon, torej »pridružiti se zmagovalcu, ker zmaguje«. Po teoriji spirale molka pa volivci sledijo zmagovalcu iz konformnosti, da bi se izognili družbeni izolaciji, ki bi lahko sledila podpori nepriljubljenemu kandidatu. Ob tem se pojavlja še nasprotni underdog učinek, ko del volivcev podpre »poražence«, ker so v slabšem položaju.

V digitalizirani družbi te teorije le delno pojasnijo volilno izbiro. Danes ni več enotnega signala, ki bi sprožil učinek bandwagon; številne mikro javnosti imajo vsaka svojega favorita, kar zmanjšuje verjetnost, da bi se pridružili večini. Ker je izolacija v času omrežij normalizirana, se strah pred njo zmanjšuje, spirala molka pa se vse bolj preobraža v spiralo radikalizacije.

Kako torej danes razumeti volilne »valove«? Tradicionalne sociodemografske delitve – med urbanim in ruralnim, med vzhodom in zahodom, med različnim izobrazbenimi in razrednimi skupinami – ostajajo, enako tudi blokovske delitve, ki še vedno strukturirajo pomemben del volilnega polja. Vendar se njihovi učinki danes vse bolj izražajo prek razpoloženj, ne več prek stabilnih izbir.

Politična komunikacija se premika v hibridni medijski sistem, v katerem se digitalna sfera in tradicionalni mediji prepletajo, afekt pa postaja ključni mehanizem vplivanja. Politični diskurz se seli iz racionalnega v polje emocionalne mobilizacije, kjer preference odražajo razpoloženje, začasno konfiguracijo čustev, ki jih oblikujejo informacijski tokovi. Volilni izid zato pove manj o tem, katera ideja je prepričala ljudi, in več o tem, katera afektivna konfiguracija je prevladala v trenutku mobilizacije. Volitve postanejo afektivni indeks družbenega razpoloženja, merilo, katera občutja – strah, jeza, upanje, utrujenost – so bila v določenem času najmočnejša.

Ob tem se dogaja premik od ideologije k identitetni performativnosti. Izginjajo skupne referenčne točke o tem, kaj je politično pomembno. Vse več volivcev nastopa kot single-issue volivci, osredotočeni zgolj na eno tematiko, kot so migracije, reproduktivne pravice, okolje, vojna ali cepljenje. Takšna parcializacija lahko spodnese ideološki okvir, saj se teme fragmentirajo in zožijo na emocionalne sprožilce.

Kandidati, ki znajo ustvarjati resonančni afekt – občutek, da “govori v mojem jeziku” – pridobijo prednost v ekonomiji pozornosti. Uspeh postane odvisen od digitalne samoprezentacije, kjer slog komuniciranja tehta več kot vsebinska doslednost, poglobljene razprave pa izgubljajo vidnost, ker niso kompatibilne z logiko viralnosti.

Da bi bolje razumeli opisane procese, moramo pogledati prakse generacije Z, prve v celoti digitalno socializirane generacije, ki političnih informacij ne pridobiva prek institucij, temveč skozi omrežno kulturo. Politika vstopa mimogrede, v vsakdanjem »scrollanju«, kot kombinacija afektivne in algoritmične izpostavljenosti.

Za mlade so glavni vir političnih vsebin Instagram, TikTok in YouTube. Prednost dajejo kratkim, vizualno privlačnim, emocionalnim formatom, kot so memi in viralni klipi. Generacija Z je politično socializirana v digitalno-afektivnem okolju, kjer se razumevanje politike oblikuje prek mikrodejanj – všečkov, delitev, sledenj – in viralnih zgodb, ki ustvarjajo občutek pripadnosti.

Tu se pokaže paradoks »informiranega neudeleženca«: mladi so informirani, vendar dvomijo v učinek lastnega političnega delovanja. Ne gre za apatijo, temveč za kritično distanco in oslabljeno zaupanje v sistem. Generacija Z ne zapušča politike, temveč jo redefinira – iz racionalne in institucionalne v mrežno, vizualno, emocionalno in personalizirano politiko.

Tudi njihovo volilno vedenje odraža te premike: mladi ne izbirajo več strank, ampak figure, s katerimi se emocionalno identificirajo. To krepi pojav mikroavtoritet, vplivnežev, kot so TikTok komentatorji ali meme profili, ki z mladimi komunicirajo bolj neposredno kot politiki.

Ko danes poskušamo razumeti volitve, postane jasno, da racionalna izbira med ponudbami ne zadošča več. Zato se uveljavljajo modeli, ki volilno vedenje razlagajo skozi medijske prakse –še posebej pri neopredeljenih volivcih in, kot kaže, bo tako delovala tudi prihodnja večina volivcev. To pomeni premik od klasične volilne sociologije k informacijsko-medijskemu razumevanju volilnega obnašanja.

Podatki Evropske družboslovne raziskave, ki smo jo pred nekaj leti izvedli v Sloveniji, kažejo, da se politične preference vse bolj oblikujejo glede na medijske preference in da medijska izpostavljenost pomembno soustvarja volilno usmeritev. Izpostavljenost tabloidom in strankarskim glasilom denimo pogosteje spodbuja populistična ter manj naklonjena stališča do manjšin kot izpostavljenost javnim medijem, kar se povezuje z bolj konservativnimi političnimi izbirami. Posamezniki, ki pretežno spremljajo takšne medije, so posledično bolj dovzetni za populistične politike, kar se jasno odraža v volilnem vedenju.

Zaradi teh sprememb volitve ne zanimajo več le družboslovcev, temveč tudi matematike in fizike, ki razvijajo modele, v katerih družba deluje kot mreža nihajočih vzorcev – podobnih valovom in sunkom v tekočini. Volilno razpoloženje se hitro preusmerja, oscilira glede na pretekla stanja sistema, podpora pa narašča in pada v ritmih emocionalnih tokov; del volivcev postaja odporen na nasprotne informacije, drugi se umikajo zaradi utrujenosti. Volilni cikli so zato vse bolj volatilni: »nove face«, hitri populistični meteori in strmoglavljenja po aferah so postali njihova značilnost. V takšnem okolju je oblikovanje stabilne politične večine vse bolj negotovo.

Ključen je tudi spomin: družba se odziva ne le na trenutne dogodke, temveč tudi na pretekle krize, vzpone, padce in izkušnje marginaliziranih regij in generacij. Na tej podlagi delujejo novi impulzi, zato volitve niso zgolj vsota posameznih odločitev, temveč proces kolektivne dinamike in spominjanja. Mlad volivec iz mesta in starejša delavka s podeželja si morda ne delita ideologije, a ju lahko poveže enaka izkušnja izgubljenega zaupanja; prav prekrivanje teh fragmentov spomina skupaj z nenehno informacijsko izpostavljenostjo ustvarja valove podpore in upora, ki jih opazujemo ob vsakih volitvah.

V takšnem kontekstu nekateri tradicionalni modeli javnomnenjskih poizvedb lahko tvegajo, da spregledajo bistvo: politično dogajanje se danes oblikuje v digitaliziranem prostoru, kjer se kolektivni tokovi premikajo hitreje in bolj afektivno, kot si je klasična volilna sociologija sploh lahko predstavljala.

Slovensko volilno telo v tem smislu deluje kot sistem s spominom preteklih razočaranj, ki hkrati išče novo ravnovesje. Vsaka kampanja je impulz, ki ga družba sprejme, predela in vrne v obliki nekega rezultata, odraza trenutne konfiguracije afektov, spomina in digitalne vidnosti.

Prihajajoče volitve bodo zato preizkus ne le političnih izbir, temveč naše zmožnosti, da prekinemo utrujen cikel ponavljajočih se razočaranj. Ali pa ga še enkrat potrdimo.