Krivda, odgovornost in opravičevanje

“Opravičilo kot nujen in logičen akt je gotovo pomembno za izbrisane same, za njihovo vidnost, za zavest o pomenu njihovega boja in lastno samozavest. Oni namreč niso trpeli samo nezaslišanih krivic, ampak so bili, potem ko so se začeli za svoje pravice bojevati, izpostavljeni nenehnim zasramovanjem in poniževanjem, zanikanju izbrisa in obtoževanju kot »krivcev« ne samo za lastno situacijo ampak tudi za številne druge tegobe države. Pomembno je, da so se pojavili v javnosti bok ob boku s predsednikom države v pomembni državni instituciji, da je bilo njihovo trpljenje priznano s strani institucije predsednika države, da jim je v prisotnosti medijev naklonil pozornost in se, kot je dejal, iskreno opravičil.

A zame kot državljanko te države, ki sem si skupaj s številnimi drugimi prizadevala, da bi bila izbrisanim vrnjena pravica imeti pravice, in ki sem se dolgo in se še sramujem tega, kar je storila in perpetuirala oblast, opravičilo ne samo ni dovolj, ampak v njem vidim problem. Tudi če na institucijo predsednika gledam kot na pomembno mesto politične avtoritete, moram pritegniti Krivicu, da gre za »leporečje«. Ali morda predsednik na koncu svojega mandata s tem »za zgodovino« popravlja svoje zdrse in dejanja, s katerimi je sicer spodmikal avtoriteto funkciji, ki jo zaseda?”