O pripadnosti in pravici do glasu

Moje ime je Katerina. V Sloveniji živim že več kot trinajst let. Tukaj sem si ustvarila družino, stkala številna prijateljstva, se naučila jezika, delam, ustvarjam in vzgajam hčerko. Slovenija ni država, v katero sem se zgolj preselila – je kraj, kjer sem preživela velik del svojega odraslega življenja in ki ga že dolgo doživljam kot svoj dom.

Pravzaprav moram povedati, da se v Sloveniji nikoli nisem počutila kot popolna tujka. Dokaj hitro sem se naučila jezika, spoznala kulturo in srečala številne čudovite ljudi. Slovenija je bila zame in za mnoge moje sodržavljane iz Makedonije dolgo zgled urejene in razvite države, do katere smo čutili/čutimo spoštovanje, naklonjenost in določeno bližino.

Zato me današnje razprave o političnih pravicah prebivalk in prebivalcev tretjih držav brez slovenskega državljanstva nagovarjajo zelo osebno. Ne govorijo o abstraktni skupini »tujcev«, temveč o ljudeh, ki tukaj živimo, delamo, plačujemo davke, vzgajamo otroke in soustvarjamo skupnosti, katerih del smo postali. Tudi sama sem ena izmed njih.

Spomnim se, da sem imela že od začetka močno željo po čim hitrejši vključitvi v družbo. Ko sem prišla v Slovenijo kot študentka na izmenjavi, nisem bila upravičena do brezplačnega tečaja slovenščine. Kljub temu sem velik del svoje štipendije in prihrankov namenila tečaju slovenščine na Filozofski fakulteti, o katerem imam še danes samo pohvalne besede.

Takrat še nisem vedela, ali bom v Sloveniji ostala. Zdelo se mi je preprosto pomembno, da se naučim jezika, da lahko komuniciram z ljudmi okoli sebe in berem strokovno literaturo v slovenščini.

Pri kasnejši integraciji so mi bile v veliko pomoč nevladne organizacije. Omogočile so mi, da sem prek prostovoljnega dela pridobila prve izkušnje, razširila svojo socialno mrežo in se vključila v okolje. Kasneje so mi omogočile tudi zaposlitev.

Pomembno se mi zdi poudariti, da je integracija dvostranski proces. Od priseljenk in priseljencev se pričakuje, da se naučijo jezika, spoštujejo pravila in aktivno sodelujejo v družbi. Sama sem se za to ves čas trudila. Hkrati pa morata tudi država in družba ustvarjati pogoje, ki vključevanje omogočajo, ter prepoznati prispevek ljudi, ki tukaj živijo in soustvarjajo skupnost.

Ne bom lagala – vsak začetek v novi državi je težak. Nov jezik, drugačna pravila, nov način življenja, čezmejna birokracija. Na začetne ovire sem bila pripravljena. Nisem pa pričakovala, da bodo nekateri postopki trajali tako dolgo, mi jemali toliko energije in povzročali toliko negotovosti.

Hvaležna sem, da imam stalno prebivališče, saj mi daje določeno stabilnost. Še posebej v času, ko postopki za pridobitev državljanstva trajajo predolgo. V mojem primeru je postopek trajal skoraj pet let in se končal z negativno odločbo.

Zapletlo se je pri ugotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje v obdobju pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, ko sem bila na starševskem dopustu. Dejstvo, da sem bila v času odločanja zaposlena za nedoločen čas, da sem bila zadnja leta neprekinjeno zaposlena in da sem izpolnjevala vse druge pogoje, ni zadostovalo.

Vprašala sem tudi, ali lahko upoštevajo moje prostovoljno delo med pandemijo. V eni izmed svetovalnic za žrtve nasilja sem opravila več kot tristo ur prostovoljnega dela. Odgovor je bil, da to ne šteje.

Ne pišem tega zato, ker bi želela posebno obravnavo zase. Zavedam se, da morajo postopki temeljiti na pravilih. Pišem zato, ker moja izkušnja odpira širše vprašanje: kako država razume ljudi, ki tukaj živimo dolga leta, delamo, skrbimo za svoje družine in prispevamo k skupnosti, a ostajamo brez številnih pravic.

Nekaj časa sem premišljevala, ali naj sploh napišem to pismo. Bala sem se odzivov na družbenih omrežjih. Bala sem se izpostaviti situacijo, ki me dela ranljivo. Kljub temu se mi zdi pomembno spregovoriti.

Za številko več kot sto tisoč tujcev se skrivajo življenja ljudi. Ljudi, ki jih srečujemo v gostinskih lokalih, trgovinah, zdravstvenih domovih, na gradbiščih, v vrtcih, šolah, nevladnih organizacijah in številnih drugih okoljih. Ljudi, ki niso zgolj prebivalci Slovenije, ampak tudi naši sodelavci, sosedi, prijatelji in starši.

Ko govorimo o priseljencih, pogosto govorimo o številkah, kategorijah in statusih. Redkeje pa govorimo o občutku pripadnosti. O tem, kako je živeti v državi več kot desetletje, jo imeti za svoj dom, hkrati pa se vedno znova srečevati z opomnikom, da v očeh države še vedno nisi povsem del nje.

Kot priseljenki iz tretje države se mi zdi smiselno in pravično, da lahko sodelujem pri odločanju o skupnosti, v kateri živim.

Na Makedonijo me še vedno vežejo družina, prijatelji, spomini in pomemben del moje identitete. Hkrati pa sem skozi leta razvila tudi močno povezanost s Slovenijo. Ko berem novice o hudih boleznih slovenskih otrok ali drugih stiskah ljudi, me to iskreno razžalosti. Ko slovenski športniki in športnice dosegajo uspehe, se njihovih zmag tudi sama razveselim. To niso občutki nekoga, ki zgolj prebiva v neki državi, temveč nekoga, ki mu zanjo ni vseeno.

Prav zato me prizadenejo odločitve, da bi prebivalkam in prebivalcem iz tretjih držav odvzeli volilno pravico na lokalnih volitvah. Ne gre zgolj za vprašanje enega glasu na volilni dan. Gre za vprašanje, kdo je prepoznan kot del skupnosti in kdo ne.

Prizadene me tudi dejstvo, da se omejevanje pravic ponovno ne nanaša na vse tujce enako, temveč predvsem na ljudi, ki prihajajo iz tretjih držav. To pomeni, da so med najbolj prizadetimi prav ljudje iz držav nekdanje Jugoslavije, ki v Sloveniji živijo, delajo, plačujejo davke, vzgajajo otroke in soustvarjajo družbo že vrsto let.

Po več kot trinajstih letih življenja v Sloveniji me boli, da se meni in mnogim drugim še vedno pripisuje predvsem tujost. Kot da leta življenja, dela, prijateljstev, prostovoljstva in skrbi za skupnost ne pomenijo dovolj. Kot da naš prispevek ni vprašljiv, naša pripadnost pa je.

Odvzem volilne pravice na lokalnih volitvah ni samo odvzem ene pravice. Je tudi sporočilo. Sporočilo o tem, kdo šteje za del skupnosti in kdo ostaja na njenem robu. Sporočilo o tem, čigav glas naj slovenska družba sliši in čigavega ne.

Vsak človek si želi pripadati in biti sprejet. Želi si, da bi ga skupnost, v kateri živi, prepoznala kot enega od svojih. Tudi jaz.

Ko pišem to pismo, ne mislim samo nase. Mislim tudi na številne druge prebivalke in prebivalce Slovenije, ki tukaj živijo dolga leta, prispevajo k skupnosti in si želijo, da bi bila njihova pripadnost prepoznana kot taka, ne pa nenehno postavljena pod vprašaj.

Katerina Kočkovska Šetinc
Mirovni inštitut