Po predlogu vlade: Represija ne sme biti glavna točka ukrepanja

Mojca Pajnik za Dnevnik:

Vladni odziv temelji na sekuritizacijskem diskurzu. Nasilna smrt se uporabi za utrjevanje ozkega razumevanja varnosti kot večje policijske prisotnosti in kaznovalne politike. Tak pristop varnost enači s potrebo po nadzorstveni politiki, ne pa z varnostjo, ki jo zagotavljajo socialna pravičnost, enakost in dostop do storitev.

V tem diskurzu prepoznamo elemente moralne panike: intenzivno, čustveno slikanje izrednih razmer, ki služi opravičevanju represivnih odzivov. To je sicer značilno za populistični imaginarij, ki manjšine prikazuje kot grožnjo in utrjuje ločnico med »nami« in »njimi«. Žal je koalicija v marsičem sprejela matrico »težavnega sobivanja« za legitimacijo varnostnih ukrepov.

S tem je bila zamujena priložnost za odziv, ki bi bolj jasno izpostavil potrebo po dolgoročnem, strokovnem delu na terenu, izobraževanju, delu z mladimi in odpravljanju večgeneracijske revščine. Kot izpostavljajo v romski skupnosti, romskih organizacijah, kot slišimo od strokovnih delavcev in nevladnih organizacij, ki delujejo na terenu, primanjkuje trajna, sistemska podpora, dostop do izobraževanja, zaposlitve, zdravja.

Vlada poudarja ničelno toleranco do nasilja, ta zaveza pa v ničemer ne bi smela voditi v etnično selektivne ukrepe. Napovedani varnostni ukrepi kot so širša policijska pooblastila, omejevanje pravne pomoči, zasegi premoženja in zniževanje socialnih transferjev pomenijo posege v temeljne človekove pravice in lahko utrdijo prakso etničnega profiliranja. Na ta način se varnostni diskurz spreminja v orodje normalizacije neenakosti. Lahko učinkuje za povečevanje kolektivne obsodbe romske skupnosti in postane podlaga za hujskaštvo, protestne shode in večanje represije.

Načelo ničelne tolerance do nasilja se ne sme zožiti na nasilje, ki ga naj bi izvajala romska skupnost, temveč mora zajemati vse oblike nasilja v družbi – nasilje med mladimi, medvrstniško nasilje, nasilje v družini, femicid. V Sloveniji beležimo povečanje števila umorov žensk, storjenih v krogu družine. O teh vidikih v odzivih vlade nismo slišali ničesar.

***

Država nedvomno nosi pomemben del odgovornosti. Nacionalni program ukrepov za obdobje 2021–2030 določa ključna področja, kot so izobraževanje, dostop do trga dela, izboljšanje bivanjskih razmer, socialne in zdravstvene storitve ter odpravo diskriminacije, kar pa samo po sebi ni dovolj – tak program potrebuje dejavno uresničevanje na lokalni ravni. Primeri dobrih praks iz Prekmurja vključujejo občinske programe, urejanje naselij in vključevanje Romov v soodločanje. Na Dolenjskem pa pogosto vidimo, da se župani se povezujejo predvsem v kritiki države. Ni res, da lokalne skupnosti »nimajo pristojnosti«; imajo vpliv na proračune, prostorsko politiko, socialne programe; ne samo da imajo vzvode, soodgovorni so, da oblikujejo politike sobivanja.