(POGLED) Kako megaprevzemi preoblikujejo medijski ekosistem in krčijo kulturno raznolikost

Kolumna Mojce Pajnik v časopisu Večer obravnava (morebitni) prevzem Warner Bros Discovery s strani Netflixa (oziroma konkurenčno ponudbo Paramount Skydance) kot del širšega trenda megazdružitev v medijski industriji. Avtorica opozarja, da takšni prevzemi praviloma ne prinesejo obljubljenih sinergij, temveč vodijo v zmanjšanje pluralnosti, ustvarjalnosti in delavskih pravic, kar potrjujejo pretekli primeri (AOL–Time Warner, AT&T–Time Warner, Disney–Fox). Centralizacija lastništva vsebin in distribucije po tej logiki krepi komercialno predvidljive formate, izrinja tvegane, lokalne in politično zahtevnejše produkcije ter ogroža filmsko in neodvisno produkcijo. Prevzemi tako niso le tržne, temveč politične poteze, ki korporacijam dajejo moč odločanja o kulturnem spominu in prihodnjih pripovedih, pri čemer se postavlja temeljno vprašanje, kdo bo v prihodnje oblikoval skupni kulturni prostor.

“Velikani tehnološko-medijskega kapitalizma kulturo razumejo predvsem kot produkt za monetizacijo pozornosti. Njihov cilj ni raznolikost, temveč optimizacija pretoka vsebin, ki služijo globalnim komercialnim vzorcem. V takih prevzemih se vsebina preoblikuje v podatke, podatki v napovedne modele, modeli pa v mehanizme kapitalizacije pozornosti. Kulturo tako ne določa njen pomen ali družbena vrednost, temveč njena merljivost in možnost monetizacije. Posledica je sistem, v katerem je raznolikost obravnavana kot stranski učinek, nekaj, kar ne vstopi v tok ustvarjanja vrednosti in zato pogosto ostane zanemarjeno. Netflixov (ali Paramountov) prevzem Warnerja zato pomeni še korak dlje: nadzor ne le nad katalogi, temveč nad mehanizmi, ki določajo, katere zgodbe ostanejo v obtoku in katere izginejo, ker preprosto ne sodijo v logiko profitabilnosti. Korporacija tako pridobi moč odločanja, katere serije in filme bomo gledali, čemu bomo izpostavljeni in kaj bo potisnjeno v pozabo; katere reference bodo ostale del kulturnega spomina in katere bodo izbrisane; katera glasba bo krožila in katera ne. Z nadzorom nad knjižnicami vsebin lahko odločijo, da določenih filmov »ne bomo več predvajali«, s čimer upravljajo sedanjost, prihodnost in tudi dostop do preteklosti.”
– izsek iz kolumne, Mojca Pajnik