(POGLED) Kolumna Mojce Pajnik: Bojkot seveda ni brez tveganj. Toda alternativa ni nevtralnost

V tokratni kolumni Mojca Pajnik obravnava bojkot kot eno najpomembnejših oblik nenasilnega političnega delovanja civilne družbe, ki se aktivira takrat, ko formalna politika in mednarodne institucije ne uspejo preprečiti nasilja ali zagotoviti odgovornosti. Na primeru razprav o Izraelu in Palestini analizira vprašanje, ali lahko akademske, kulturne, medijske in športne institucije v času vojne in množičnih kršitev človekovih pravic delujejo, kot da politični kontekst ne obstaja.

Prispevek kritično obravnava predstavo o nevtralnosti institucionalnega sodelovanja ter opozarja, da univerze, mediji in kulturne mreže niso ločeni od razmerij moči, temveč soustvarjajo družbeno legitimnost. Posebno pozornost namenja razpravam o akademskem bojkotu, odločitvam Univerze v Ljubljani glede sodelovanja z izraelskimi institucijami ter odzivom javnih radiotelevizij v povezavi z letošnjo Pesmijo Evrovizije.

Avtorica bojkot razume kot politično in etično prakso, ki ne pomeni izolacije posameznikov, temveč zavrnitev normalizacije nasilja. Ob tem opozarja tudi na omejitve in tveganja bojkota, vendar poudarja, da alternativa ni nevtralnost, temveč prevzem odgovornosti za družbene in politične posledice institucionalnih odločitev:

“Bojkot seveda ni brez tveganj. Vedno obstaja nevarnost, da politična vprašanja reducira na enostavne moralne izbire ali da simbolna dejanja nadomestijo politično strategijo. Toda alternativa ni nevtralnost. Alternativa je prekinitev normalizacije nasilja. In prav v tem je danes politični pomen bojkota: ne kot rešitev konflikta, ampak kot zavrnitev sodelovanja v svetu, ki se skuša navaditi na genocid.”