Deklica s pravico, ki je ne more uveljaviti
20. 11. 2025 | Človekove pravice in manjšine
V okviru projekta AVASCI popisujemo izkušnje ter etične dileme raziskovalk in raziskovalcev ter ponujamo vpogled v zgodbe najranljivejših posameznikov, katerim je zaradi sistemskih vrzeli onemogočen dostop do ustrezne pomoči in podpore.
Etično raziskovanje z ranljivimi skupinami je mnogo več kot zgolj zbiranje podatkov ali dokumentiranje dejstev. Je proces, ki zahteva občutljivost, odprtost in sposobnost poslušanja pa tudi skrb, spremljanje, zagovorništvo ter vzpostavljanje zavezništev. Gre za verigo podpornih dejavnosti, ki so pogosto nevidne, vendar v resnici nenehno oblikujejo naše delo. Raziskovalci in raziskovalke se pri tem ne srečujemo zgolj z vprašanji metodologije, temveč tudi z etičnimi dilemami, čustvenim naporom in odgovornostjo do ljudi, ki z nami delijo svoje izkušnje.
V ospredje našega dela postavljamo temeljne družbene vrednote: zdravje in dostop do zdravljenja v primerih težkih bolezni, pravico otrok do varnega doma in stabilne družine ter zaščito posameznikov v situacijah nasilja. Čeprav bi morale biti te vrednote univerzalne in enako dosegljive za vse, se prav ranljive skupine najpogosteje znajdejo na obrobju in nimajo dostopa do osnovnih človekovih pravic. Raziskujemo zato, da prepoznamo, kje sistem odpove, zakaj do odklonov prihaja in kako jih je mogoče odpraviti, ter da okrepimo glas tistih, ki ga v javnem prostoru pogosto nimajo.
Vendar tudi same raziskovalke in raziskovalci poudarjajo, da se med odgovornostjo raziskovanja in potrebo po pomoči v praksi pojavljajo situacije, ki zahtevajo presojanje, kako intervjuvankam in intervjuvancem nuditi podporo. Takšne izkušnje razkrivajo, kako močno se raziskovalno delo prepleta z neformalnimi oblikami podpore. Ranljive skupine z nami namreč pogosto delijo zgodbe, ki odstirajo globoke rane, občutke nemoči in brezizhodnosti. Prav te zgodbe in izkušnje, ki jih zbiramo v okviru projekta AVASCI, nas opominjajo, da je etično raziskovanje vedno prepleteno z empatijo in človečnostjo, še posebej, ko stopimo v stik z osebami v globoko ranljivih položajih.
Raziskovanje je tako hkrati strokovno delo in družbena odgovornost, ki si prizadeva, da nihče ne ostane neviden ali preslišan. Raziskovalke in raziskovalci tako pravijo, da… “Ko se je začelo govoriti (o tem)… je bila stigma do teh populacij manjša, ljudje so začeli razumeti ene stvari. Jaz sem tam videla en pomemben doprinos.”
Pri raziskovanju pogosto naletimo na primere, ki razkrijejo, kako administrativne ovire vplivajo na življenje otrok v migracijskih postopkih. Eden takšnih primerov je zgodba deklice, rojene na migrantski poti materi, državljanki Evropske unije, in očetu, prosilcu za mednarodno zaščito.
Deklica ima po materini strani državljanstvo EU, vendar je mati nedosegljiva, zato oče brez njenega soglasja postopkov ne more zaključiti. Kljub njegovim prizadevanjem deklica še vedno nima potrdila o državljanstvu in je zato prikrajšana za celotni obseg pravic, ki bi ji morale pripadati kot državljanki EU. Hkrati pa zaradi domneve, da je državljanka EU, ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite.
🗣️ Oče deklice:
»Moja hči ima državljanstvo EU, vendar nima nobenih pravic in ugodnosti.
Šla sva na veleposlaništvo … Rekli so, da nama bodo pomagali, vendar je skoraj leto dni minilo, pa se ni zgodilo nič.«
Čeprav bi morala biti največja korist otroka vodilo v vseh postopkih, deklica zaradi birokratskih vrzeli ostaja brez stabilnosti in v nevarnosti, da jo napotijo v državo, v kateri nikoli ni živela in s katero nima nobene realne povezave.
Ta primer jasno pokaže, kako lahko otrok – kljub formalnemu državljanstvu – obstane v praznini med sistemi, prikrajšan za celotni obseg pravic in brez vsestranske podpore, ki bi mu morala biti zagotovljena.