Kritične študije moškosti in moškosfera

Majda Hrženjak v podcastu Evolucija užitka (Radio Prvi) o kritičnih študijah moških in moškosti ter moškosferi:

“Kritične študije moških in moškosti so se vzpostavile nekje v 80ih letih prejšnjega stoletja. Začelo se je v Ameriki in Avstraliji, so se pa zelo globalno razširile in danes je to zelo intenzivno področje raziskovanja, ki ga nekje umeščamo v okvir sociologije spolov. Njihov prispevek je v tem, da izzivajo prevladujoče predpostavke, da je moškost norma človeškosti, do katere se ženskost postavlja kot druga in drugačna. Kritične študije moških in moškosti jasno pokažejo, da so moški spolna bitja, spolno zaznamovana bitja, da je moškost družbena konstrukcija, ki je podvržena spremembam in ki nastaja v nekih razmerjih moči. Se pravi, da ni neka naravna danost. Ključni mehanizem oblikovanja moške identitete je distanciranje od vsega kar se prikazuje ali kar je razumljeno kot žensko, kot feminizirano, neracionalno prost emocionalnosti, moč nasproti šibkosti, aktivnost proti pasivnosti, in v tem smislu se ne najdejo podrejenem položaju samo ženske, ampak tudi moški, ki teh norem ne dosegajo. Kot so recimo geji, trans moški, revni, rasizirani moški, migranti, empatični, čustveni moški, fantje, ki jokajo, moški, ki opravljajo ‘ženske’ poklice itd. Študije moškosti predstavijo tudi privilegije, ki so jih deležni moški kot skupina v patriarhalnih družbah in predvsem poudarjajo, da ti privilegiji niso enakomerno porazdeljeni med moškimi. Ključni koncept tega raziskovanja je hegemona moškost, ki označuje nek družbeno dominanten model moškega, se pravi, povezan z avtoriteto, nadzorom, heteroseksualnostjo, ekonomskim statusom in telesno močjo. In večina moških tega ideala ne dosega. Kljub temu pa profitirajo od obstoječega spolnega reda in ga zaradi tega ne problematizirajo. Tako da tudi če se z njim ne strinjajo, ga ne problematizirajo, in v tem smislu se v študijah moškosti govori, da so soudeleženi pri vzdrževanju tega spolnega reda.

…

Moškosfera je en zelo heterogen moški  spletni ekosistem, če rečemo temu tako, ki povezuje ali pa v katerem se pojavljajo od incelov, ki krivijo ženske za svoj neprostovoljni celibat, do zagovornikov moških pravic, ki pravijo, da so sistematično zatirani v sodobni družbi. Vplivneži iz te sfere zavzamejo neko držo upornikov sistema, zato se zelo privlačni, še posebej za mlade. Moškost se v tem okolju vrednoti skozi telo, denar, status, seksualni uspeh. Odnosi med ljudmi so hierarhizirani. To kar zagotovo je velik problem, tudi pedagoški problem, da moškosfera pritegne veliko mladih ljudi, mladih fantov, ki vstopijo naključno, ko iščejo neko uteho v tej negotovi situaciji, iščejo neko orientacijo, nadzor, mogoče kakšno možnost za uspeh. In moškosfera njihove osebne stiske instrumentalizira in še radikalizira na tak način, da jih preoblikuje v neko moralno zgodbo v kateri so moški žrtve, kot žrtve družbenih sprememb. In te negotovosti mladih fantov nagovarjajo z zelo enostavnimi rešitvami: več discipline, več reda, več nadzora nad lastnim telesom, več nadzora nad ženskami. Ne nastopa moškosfera odkrito politično, ampak se prikrije za neke vrste ‘coachingom’, opolnomočenjem, samoizboljšanjem, nekimi »življenjskim modrosti«. Tudi podjetništvo, fitnes so teme, preko katerih mladi stopajo v to. Pomembno se mi zdi da, čeprav se moškosfera kaže kot »emacipatorna« za moške, v resnici ne naslavlja dejanskih realnih družbenih problemov, ki tarejo ljudi, sploh pa mlade, ampak krivdo preusmerja na ženske, na marginalizirane skupine, na feminizem, na idejo enakosti. Privlačna je enostavno zato, ker ponuja enostavne odgovore za kompleksna vprašanja in jasne hierarhije, ki so privlačne, ker obljubljajo neko identiteto, red, stabilnost, občutek nadzora in varnosti v svetu, ki se hitro spreminja in je negotov.”