Izjave za javnost

Ob svetovnem dnevu beguncev: Dokler bo EU tolerirala in omogočala nasilje na svojih mejah ter neenako obravnavo ljudi, ne bo politični projekt

Ob svetovnem dnevu beguncev: Dokler bo EU tolerirala in omogočala nasilje na svojih mejah ter neenako obravnavo ljudi, ne bo politični projekt

Leta 2000 je Generalna skupščina Združenih narodov 20. junij razglasila za svetovni dan beguncev. Na ta dan se spominjamo osnovnih postulatov Konvencije Združenih narodov o statusu beguncev oz. Ženevske konvencije iz leta 1951, ki predstavlja osnovo za mednarodno pravno zaščito ljudi, ki so v svojih državah življenjsko ogroženi in zato potrebujejo zavetje, pomoč in solidarnost drugih držav. Vendar evropske države in EU vztrajno padajo na izpitu spoštovanja prava, načel demokratičnosti in postulatov človečnosti. Namesto zavetju, pomoči in solidarnosti smo priča militarizaciji meja (ponekod tudi ob postavljanju rezilne žice), nehumanemu ravnanju s prosilci za azil (pretepanje, poniževanje, mučenje, ropanje, streljanje s pravimi naboji, uničevanje njihovih čolnov na morju) ter nezakonitim vračanjem in onemogočanju dostopa do mednarodne zaščite oziroma azila.

Zdi se, da se je po desetletjih kolonializma in imperializma – ko so, z odkrito rasistično ideologijo vodene evropske velesile izkoriščale svoje kolonije (predvsem v Afriki, Južni Ameriki in Aziji) ter jih razglašale za manj vredne, nerazvite in nesposobne »vladati same sebi«, kar je bil izgovor za brutalno pobijanje, izrabljanje delovne sile in ropanje naravnih virov – prepad med »globalnim Jugom/Vzhodom« in »globalnim Severom/Zahodom« oz. med centrom in periferijo globalnega svetovnega sistema samo še poglobil. Z uradnim procesom dekolonizacije se imperialno izkoriščanje namreč ni ustavilo, temveč se je nadaljevalo z drugimi sredstvi, kot so politične spletke, ekonomsko izsiljevanje in militantne okupacije. Zato v današnjem času govorimo o neokolonializmu, neoimperializmu in neorasizmu (kjer »manj vredno« raso včasih nadomesti tudi etnija ali gmotno stanje). O tem v svoji knjigi »Mi, državljani Evrope« piše filozof Étienne Balibar. Poglavitna posledica tega dolgega procesa sistemske demontaže določenih držav oziroma »razdržavljanja zavoljo interesov globaliziranega kapitalizma«, kot se izrazi filozof Alain Badiou, je veliko število ljudi (predvsem iz Sirije, Afganistana, Iraka, Irana, Pakistana, držav nekdanje Sovjetske zveze, afriških držav), ki so prisiljeni zapustiti svoje domove in se, v veliki večini primerov potisnjeni v roke tihotapcev, podati na življenjsko nevarno pot v boljše življenje.

 

Evropske države in EU vztrajno padajo na izpitu spoštovanja prava, načel demokratičnosti in postulatov človečnosti. Namesto zavetju, pomoči in solidarnosti smo priča militarizaciji meja (ponekod tudi ob postavljanju rezilne žice), nehumanemu ravnanju s prosilci za azil (pretepanje, poniževanje, mučenje, ropanje, streljanje s pravimi naboji, uničevanje njihovih čolnov na morju) ter nezakonitim vračanjem in onemogočanju dostopa do mednarodne zaščite oziroma azila.

EU se ponaša s »skupnim evropskim azilnim sistemom«, ki pa ne omogoča civiliziranega, demokratičnega in legalnega načina, da se za azil zaprosi, temveč narekuje (samo)kriminalizacijo, (samo)ilegalizacijo in (samo)dehumanizacijo ljudi, ki za azil lahko zaprosijo šele ko in če sploh uspejo doseči mejo katere od EU držav, kjer so prepuščeni ravnanju tamkajšnje policije. Zaradi Dublinske uredbe iz leta 2003, ki določa, da je država članica, v kateri je oseba, ki išče zaščito, prvič vstopila na ozemlje EU, odgovorna za preučitev njene prošnje za azil, prihaja do velikega kopičenja ljudi v državah na obrobju EU (Grčija, Italija, Malta, Madžarska, Hrvaška), v katerih se posledično krepi nestrpnost in strah prebivalcev ter policijsko nasilje nad prosilci za azil in migranti na splošno.

Že nekaj časa se poroča tudi o izjemno nasilnih nezakonitih vračanjih ali push-backih ljudi na mejah, najprej iz Grčije v Turčijo, vedno več pa je zastrašujočih poročil o ravnanju hrvaških policistov na meji z Bosno in Hercegovino, pa tudi v notranjosti države. Vendar se nezakonita vračanja dogajajo tudi na italijansko-slovenski, slovensko-hrvaški, hrvaško-srbski, srbsko-makedonski in drugih mejah. Poročila o teh postopkih so skrajno zaskrbljujoča, saj ob nehumanem ravnanju in nespoštovanju prava spodbujajo tudi širši proti-migrantski diskurz.  Slovensko upravno sodišče je januarja 2020 razsodilo, da sedanji način vračanja tujcev na Hrvaško ni zakonit, saj ni skladen z ustavo in ne z evropskim pravom. Prav tako je aprila 2020 sodišče v italijanski Genovi odločilo, da pakistanskega prosilca za azil ni mogoče vrniti v Slovenijo, ker tukaj prosilcem za azil grozi nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Razlog za to je nezakonito vračanje prosilcev na Hrvaško, čemur sledi pretepanje, ropanje in nezakoniti izgoni v Bosno in Hercegovino. Ob tako problematičnih praksah bi bila prisotnost Urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce na mejah vsekakor dobrodošla, če ne celo nujna. Morda bi s svojo prisotnostjo lahko vsaj omejili policijsko nasilje in raven brutalnosti, če že ne bi mogli zagotoviti spoštovanja mednarodnih obvez držav članic EU in spoštovanja človekovih pravic beguncev.

Opisani postopki, tako kot tudi dogovor EU-Turčija iz leta 2016, predstavljajo proces izvažanja problema in omogočajo, da si EU zatiska oči, umiva roke in se spreneveda ob naraščanju nasilja na (predvsem) zunanjih mejah, nadzor katerih se sicer izvaja tudi v sodelovanju z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo Frontex. Dejansko pa gre za tiho odobravanje nasilja, za katerega nihče ne prevzema odgovornosti, ter naraščanje represije in militarizacije, s čimer se beguncem sporoča, da v EU niso dobrodošli. Župan tradicionalno multikulturnega Palerma je zaradi tovrstnega ravnanja EU obtožil za genocid nad begunci.

Že tako restriktivne azilne zakonodaje poskuša marsikatera država dodatno omejevati ali celo suspendirati, kot npr. Slovenija, ki je suspenz pravice do azila kot prva v Evropi leta 2017 uzakonila s kontroverzno spremembo Zakona o tujcih. Lani je Ustavno sodišče sporno določbo sicer razveljavilo, a se po napovedih trenutne vlade ponovno obeta zaostritev azilne zakonodaje. Slovenija je tudi država, ki ima na meji rezilno žico in ki vztraja pri aktivaciji vojske s policijskimi pooblastili na meji. Organizacije InfoKolpa, Border Violence Monitoring Network, Radio Študent, Are You Syrious? in Zdravniki za azilante so zato z namenom opozarjanja in odpiranja intenzivnejše javne razprave aprila 2020 v odprtem pismu, naslovljenem na evropske institucije, opozorile na zaskrbljujoče ravnanje nove vlade Republike Slovenije pri sprejemanju ukrepov proti pandemiji COVID-19, še posebej zaradi pozivov k aktivaciji 37.a člena Zakona o obrambi.

Madžarska je že leta 2016 uzakonila ilegalna nasilna vračanja. Grčija se je marca 2020 nezakonito odločila začasno ukiniti možnost vložiti prošnjo za azil. Vendar takšne arbitrarne prakse posameznih držav članic ne bi bile možne, če jim najuglednejše institucije EU ne bi krile hrbta. Evropsko sodišče za človekove pravice je februarja 2020 razsodilo, da takojšnje vračanje prebežnikov ob nezakonitem prestopu meje ne pomeni kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah. To predstavlja nevaren precedens z vidika zaščite človekovih pravic in meče zelo slabo luč na domnevno demokratične vrednote, na katerih naj bi politični projekt EU temeljil.

Po podatkih Urada visokega komisariata Združenih narodov za begunce je 70,8 milijonov ljudi moralo prisilno zapustiti svoje domove; od tega je 25,9 milijonov beguncev in 3,5 milijonov prosilcev za azil. Kar 80 % vseh prisilno razseljenih oseb prebiva v državah izven EU. Države, kjer biva največ begunk in beguncev, so: Turčija (več kot 3,7 milijona), Jordanija (več kot 2,9 milijona), Libanon (več kot 1,4 milijona), Pakistan (1,4 milijona), Uganda (več kot 1,1 milijona), Nemčija (več kot milijon), Iran (979.400), Etiopija (921.000), Sudan (908.700), Bangladeš (906.600). Po podatkih Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov v Sloveniji uradno živi 577 beguncev, 133 jih je državo zapustilo.

Vprašanje mednarodne zaščite odpira temeljno vprašanje politike in sicer: na katerih principih gradimo skupnost? Ali jo gradimo na principih solidarnosti, sobivanja in človečnosti ali na principih sovraštva, strahu in nasilja? Zdi se, da EU pod pretvezo prve, zagovarja drugo skupino principov. Skupnost, ki svoje privilegije gradi na brutalnem sistemskem in neposrednem izkoriščanju drugih, ne more biti politična skupnost. Dokler bo EU tolerirala in omogočala nasilje na svojih mejah ter neenako obravnavo ljudi, ne bo politični projekt. Rušenje postulatov demokracije ima namreč za posledico nižanje standardov življenja vseh nas, kot lahko opazujemo v večini EU in evropskih držav. Če dovolimo nedemokratične prakse na eni skupini ljudi, smo lahko prepričani, da se bo ta praksa kaj kmalu razširila tudi na vse ostale. Iz analize teorije in zgodovine dobro vemo, da to pelje v še večje konflikte, nasilje in totalitarizem.