O državi in njenih prebivalcih in prebivalkah

Slovenija ni nastala leta 1991 iz praznega prostora niti ni rezultat zgodovine enega samega naroda. Nastala je skozi dolgotrajen proces protifašističnega boja, socialistične modernizacije, skupne izgradnje institucij in končno demokratične osamosvojitve. Pomembno je poudariti, da Slovenci vse do Druge svetovne vojne nikoli niso imeli lastne države. Živeli so v okviru večnacionalnih državnih tvorb, najprej Habsburške monarhije in nato Kraljevine Jugoslavije. Sodobna slovenska državnost zato ni nastala v devetdesetih letih iz nič, temveč ima svoje korenine v narodnoosvobodilnem boju in povojni vzpostavitvi Republike Slovenije znotraj jugoslovanske federacije. Osamosvojitev leta 1991 ni ustvarila slovenske državnosti, temveč je politično osamosvojila že obstoječo republiko z lastnimi institucijami, ozemljem, ustavo in politično identiteto.

Narodnoosvobodilni boj ni predstavljal zgolj vojaškega upora proti okupatorju, temveč proces politične emancipacije ljudi, ki so zahtevali pravico do samoodločbe, politične enakosti in družbene preobrazbe. Prav v tem procesu je Slovenija prvič postala politični subjekt in dobila institucionalne temelje svoje državnosti. Pri tem ne gre prezreti, da je bila ta zgodovina od vsega začetka kolektivna in nadnacionalna. Pri vzpostavitvi federativne Jugoslavije, znotraj katere je Slovenija prvič dobila status republike, niso sodelovali le Slovenci, temveč tudi drugi narodi nekdanje Jugoslavije. Prav tako so desetletja povojnega razvoja gradili ljudje iz vseh republik. Tovarne, ceste, stanovanja, javne ustanove in družbene institucije niso nastale kot izraz etnične homogenosti, temveč kot rezultat skupnega dela različnih ljudi, razredov in skupnosti.

Zato odvzem volilne pravice tujcem s stalnim prebivališčem ni zgolj sprememba volilne zakonodaje. Gre za politično dejanje redefiniranja same politične skupnosti. Gre za odločitev o tem, kdo sme biti priznan kot del ljudstva in kdo mora ostati na njegovem robu. Volilna pravica namreč ni nagrada za nacionalno pripadnost, temveč priznanje politične subjektivitete človeka, ki živi v določeni skupnosti in je soudeležen pri njenem vsakdanjem reproduciranju.

Na lokalni ravni je to še posebej očitno. Politična skupnost občine ni določena z etničnim poreklom ali državljanstvom, temveč s skupnim življenjem. O lokalnih cestah, vrtcih, šolah, javnem prometu, stanovanjih, prostorskem razvoju in drugih vprašanjih vsakdanjega življenja ne odločajo abstraktni državljani, temveč ljudje, ki v določenem kraju dejansko živijo. Prav zato je bila lokalna volilna pravica za stalne prebivalce v številnih evropskih državah razumljena kot demokratični minimum: če človek nosi posledice lokalnih politik, mora imeti tudi možnost soodločati o njih.

Ljudje, ki desetletja živijo v Sloveniji, tukaj delajo, plačujejo davke, vzgajajo otroke in soustvarjajo lokalne skupnosti, niso zunanji opazovalci družbe. So del materialne in socialne realnosti države. Odvzem političnega glasu takšnim ljudem pomeni, da se od njih pričakuje ekonomska participacija brez politične participacije. Država jim priznava dolžnosti, ne priznava pa jim enakovrednega statusa političnih subjektov. To je klasična oblika diferenciranega državljanstva, v katerem so nekateri vključeni kot delovna sila in davčni zavezanci, ne pa kot enakopravni člani politične skupnosti.

Še posebej problematično je, da največji del ljudi, ki jih ta ukrep prizadene, predstavljajo prebivalci s koreninami v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Gre za ljudi, katerih družine so desetletja sodelovale pri gradnji Slovenije, njenega gospodarstva, infrastrukture in javnih institucij. Mnogi med njimi živijo v Sloveniji dlje, kot je stara samostojna slovenska država. Dejstvo, da se prav tej skupini danes odvzema politični glas, nosi močno simbolno sporočilo. Kot da so bili dobrodošli, ko je bilo treba delati, graditi in prispevati, niso pa več dobrodošli, ko gre za sodelovanje pri odločanju o skupnosti, katere del so.

Od ljudi se desetletja pričakuje delo, davki, lojalnost in integracija. Ko pa zahtevajo politično enakost, se jih opomni, da niso zares del skupnosti. Takšna logika ne ustvarja državljanov, temveč podrejene prebivalce. Ustvarja ljudi, od katerih se pričakuje prispevek brez glasu, odgovornost brez reprezentacije in pripadnost brez enakopravnosti.

Prav zato ta ukrep nosi logiko, ki jo Slovenija iz svoje zgodovine že pozna. Podobno kot izbris v devetdesetih letih temelji na ideji, da je mogoče določeno skupino ljudi administrativno ločiti od skupnosti, katere del dejansko so. Izbris ni bil zgolj birokratska napaka, temveč politični projekt določanja meje med tistimi, ki pripadajo, in tistimi, ki naj bi ostali zunaj. Tudi odvzem volilne pravice temelji na istem vprašanju: kdo ima pravico šteti kot politični subjekt in kdo ne. Če je izbris določeni skupini ljudi odvzel pravni obstoj, ji današnje odrekanje volilne pravice odvzema politični glas.

Takšni ukrepi niso izraz demokratične samozavesti, ampak simptom krize demokracije. Kadar država socialna in politična protislovja rešuje tako, da zmanjšuje krog ljudi, ki smejo sodelovati pri odločanju, demokracije ne krepi, temveč jo prazni. Namesto da bi širila prostor politične enakosti, ga zožuje. Namesto da bi povečevala participacijo, proizvaja nove oblike izključevanja. Takšni ukrepi so zato več kot zgolj administrativne spremembe. So institucionalizirane oblike diskriminacije, ki pod krinko formalne zakonitosti ustvarjajo hierarhije pripadnosti in politične vrednosti ljudi. Gre za obliko etnonacionalnega izključevanja, ki politične pravice vse bolj veže na poreklo in status, namesto na dejansko življenje v skupnosti.

Največja ironija tega procesa pa je, da se dogaja prav v državi, katere zgodovinski temelji so bili postavljeni na protifašistični ideji politične emancipacije. Če je bil eden ključnih dosežkov narodnoosvobodilnega boja razširitev politične skupnosti in vključitev prej izključenih ljudi v proces odločanja, potem današnji odvzem volilne pravice pomeni gibanje v nasprotno smer. Ne gre zgolj za spremembo zakona. Gre za simbolno redefinicijo demokracije same: od skupnosti, ki se gradi na vključevanju, k skupnosti, ki se vzdržuje z izključevanjem.

Vprašanje zato ni samo, komu je bil odvzet glas. Vprašanje je, kakšno politično skupnost želimo. Takšno, ki pripadnost razume kot posledico skupnega življenja, dela in soustvarjanja družbe, ali takšno, ki politične pravice vse bolj veže na poreklo, status in nacionalno identiteto. Odgovor na to vprašanje ne določa le položaja približno 100.000 stalnih prebivalcev brez državljanstva. Določa tudi, kakšna bo demokracija v Sloveniji.

Demokracija namreč ni zgolj vladavina večine. Demokracija je predvsem vprašanje tega, kdo sploh šteje kot del ljudstva. In vsakič, ko se krog politične skupnosti zoži, se zoži tudi sama demokracija. Zato odvzem volilne pravice stalnim prebivalcem ni le napad na pravice določene skupine ljudi. Je napad na univerzalno načelo politične enakosti, na katerem naj bi temeljila demokratična skupnost. Je poskus brisanja zgodovinskega spomina na dejstvo, da so Slovenijo soustvarjali različni ljudje, različni razredi in različne skupnosti. In je opozorilo, da demokracija ne propada le takrat, ko ljudem odvzameš svobodo, temveč tudi takrat, ko jim odvzameš glas

Dr. Lana Zdravković