Aktiviranje nenasilnih moškosti v sodelovanju z mladimi

Nasilje na podlagi spola je nasilje usmerjeno proti osebi zaradi njenega spola, ali nasilje, ki v nesorazmerno velikem deležu prizadene osebe določenega spola. Izraža se lahko kot fizično, spolno, psihološko ali ekonomsko nasilje. Nasilje na podlagi spola ima dve glavni funkciji: nasilje moških nad ženskami ter trans- in interspolnimi osebami je mehanizem uveljavljanja in vzdrževanja moške dominacije; nasilje moških nad drugimi moškimi pa je mehanizem uveljavljanja hierarhij med moškimi. Projekt Aktiviranje nenasilnih moškosti (CarMiA) izhaja iz stališča, da je tradicionalna spolna socializacija fantov in moških pomemben vir nasilja na podlagi spola, zato mora vzpostavljanje kulture nenasilja v intimni in javni sferi vključevati ozaveščanje fantov in moških o stroških, ki jih patriarhat povzroča tudi njim.

V okviru projekta CarMiA smo izvedli posvetovanja z mladimi in s stroko o spolni socializaciji fantov v povezavi z nasiljem ter pregledali preventivne prakse v šestih evropskih državah (Avstriji, Bolgariji, Nemčiji, Italiji, Sloveniji in Španiji). Glavne ugotovitve so:

Posvetovanja z mladimi so razkrila polariziran odnos do moškosti, nasilja na podlagi spola in enakosti spolov. Fantje, ki so izražali tradicionalne poglede na moškost in spolne norme, trdijo, da morajo biti fantje močni in neustrašni; če je potrebno morajo “zaščititi ženske” in se boriti med seboj. Izstopali pa so tudi egalitarni fantje, ki zagovarjajo enakost spolov in spoštovanje različnosti med ljudmi, ne tabuizirajo človeške ranljivosti in ne odobravajo nasilja. Kot “največji problem moškosti” so opisali norme, da fantje in moški ne smejo pokazati čustev in da morajo biti (vedno) močni. To ustvarja začaran krog: biti močan in ne pokazati šibkosti ustvarja strah, ki pa ne sme biti viden. Fantje in moški to identitetno dinamiko pogosto procesirajo skozi nasilje.

Spolno (samo)refleksivni fantje menijo, da je večja pojavnost nasilja pri moških v primerjavi z ženskami ali nebinarnimi osebami posledica tega, da so moški manj vešči prepoznavanja, izražanja in nenasilnega predelovanja svojih čustev, frustracij in pritiskov, in/ali lastnih izkušenj z nasiljem. Nizko samospoštovanje lahko poveča tveganje za nasilno vedenje, prav tako tudi ponavljajoče se izkušnje nemoči, na primer zaradi rasizma, razrednega ali strukturnega nasilja v šoli in družini.

Mladi se odzivajo na relacijsko dinamiko spolov. Čeprav je med fanti pomembno predvsem mnenje vrstnikov, se v svojem uprizarjanju moškosti nanašajo tudi na stereotipe, ki jih izražajo dekleta o ‚pravih moških‘.

Tako kot pri dekletih je tudi pri fantih telo ena od osrednjih tem – zlasti njegova velikost, moč in videz. Skupinska dinamika v fantovskih skupinah razkriva prevlado fantov, ki utelešajo in udejanjajo spolne norme, kako naj bi izgledalo in delovalo moško telo.

Zaradi neustrezne spolne vzgoje v šoli se fantje seznanjajo s spolnostjo predvsem v vrstniških skupinah in preko pornografije na internetu, pogosto že v starosti med desetimi in dvanajstimi leti.

Stroka opozarja na raznolikost nasilja na podlagi spola, ki izhaja iz tradicionalnih konceptov moškosti, in sega od fizičnega in verbalnega nasilja, do homo- in transfobije, rasizma, seksizma, materialnega nasilja, ustrahovanja, spletnega nasilja in sovražnega govora.

Po mnenju stroke so rigidne norme moškosti še posebej izrazite v skupinah marginaliziranih mladih iz konservativnih, priseljenskih ali verskih okolij in so močno povezane z nacionalno in versko identiteto ter tradicionalnimi percepcijami spolnih vlog. Pogosto ti mladi sami doživljajo strukturno nasilje.

Pregled preventivnih praks kaže, da država sistematično in dolgoročno ne financira preventivnih programov, ki bi obravnavali družbeno konstrukcijo moškosti v povezavi z nasiljem na podlagi spola v nobeni od vključenih držav. Čeprav je v številnih, predvsem od Evropske komisije financiranih projektih, nastal bogat nabor za spol občutljivih preventivnih pedagoških pristopov in orodij, so ta nedostopna, ker niti na nacionalnih ravneh niti na ravni EU ne obstaja centralna, pregledna platforma z obstoječimi gradivi.

Glede na predstavljene ugotovitve, se zdi v preventivnih vsebinah potrebno uvajati pedagoški pristop, ki smo ga v projektu CarMiA poimenovali kritika norm in opolnomočenje. Medtem ko kritika norm mlade spodbuja k (samo)refleksiji moškosti ter spolnih in drugih razmerij moči (rasizem, razredna aroganca, ksenofobija, homo- in transfobija), opolnomočenje ustvarja vire za preseganje spolnih stereotipov in vzpostavlja prostore, v katerih so mladi razbremenjeni zahtev spolnih norm. Vidnost alternativ, ki odpirajo egalitarne, nenasilne in skrbne zglede moškosti, lahko mladim predstavlja spodbudo, da podvomijo o prevladujočih spolnih normah, ki predstavljajo plodna tla za nasilno vedenje. Pomembno je,  da se za spol občutljivo pedagoško delo s fanti izvaja na sistematičen način, ki naslavlja kompleksnost področja – to bi predstavljalo enega od pomembnih trajnostnih ukrepov za preprečevanje nasilja na podlagi spola.